v Ouarzazate sva prispela nekje ob pol polnoci in se takoj iz avtobusne namenila do hotela, ki je bil zelo blizu. Vcasih ima Lonely planet res natancen podatke (sam vcas pa cist mim…). Mesto je bilo se v polnem pogonu vsepovsod so se sprehajali ljudje kot da se nikomur ne mudi. Do hotela sva imela res cca. 10 min pes in prijazen receptor nama je ponudil sobo s tusem in brez wc-ja. Tud dobr, za ceno 10 eur na noc res ne bova komplicirala. Res potrebna sva bila edin tusa, saj sva bila direkt iz puscave in imela polno peska po celem telesu.

Se predno sva se dodobra umestila v sobo naju je receptor okuzil z izletom, ki ga je imel v planu za naslednja dneva. Hmm… men je bil nacrt takoj vsec, le se interni dogovor in bo slo. Najprej pa seveda tus, to je bilo v tem trenutku najbolj pomembno.

Nekje ob polnoci sva bila ze pripravljena na kratki izlet po mestu, saj sva imala hotel Royal prakticno v centru. Receptorju sva se odlozila odlocitev na kasneje ko se vrneva. Na zalost je pa mestece, ki je sicer imelo lep centralni trg  glih zakljucevalo z obratovanjem. Vse kar sva dobla na eni terasi je bil liter mrzle vode, ki je prakticno izginil v treh minutah. Zeja je tle res huda nonstop. To mesto je sicer znano po svoji filmski dejavnosti, saj je mnogo hollywoodskih mojstrovinah kot so Gladiator, Mumija I & II, Zadnja Kristusova skusnjava, Asterix… bilo posnetih v tem okolisu. Se posebej je bil v teh koncih aktiven Martin Scosese. Menda v blizini stoji en budisticni tempelj, ki je bil zgrajen za nek film, sam nisva imela casa tega dejansko raziskat.

Na hitrco sva sla se v en internet cafe, da vsaj mal popisem dokler so zgodbe se zive. Internet friki grejo zmerom zadnji spat, to sn dozivu tud v Rimu, kjer sn pred spanjem dobu sam se internet room odprt v okolici.

Izlet, ki ga je predlagal receptor je bil interno dogovorjen, kar je spet pomenilo da bo teba nastimat budilko. Cista kriza sem si mislu, sam sploh ni tolk hudo, ker se itak tolk segreje zjutraj da ne mores vec lezat v postli. Zjutraj so v recepciji ze sedel trije anglezi in en smesn tip, ki se je kasnej izkazal se za vecjega bumbarja. Po dolgem cajtu sn pa spet naletu na trgovino kjer so imel pivo, tak da sn si ze kar za zajtrk enga prvoscu, saj ga ni vredn sparat, ker se v desetih minutah cist segreje in je ze zanic.

Nase prevozno sredstvo naslednje dva dni bo Toyota Land Cruiser novejse izdelave vozil nas bo pa en stari Berber, ocitno ljubitelj glasbe in je vsaj naju dva spravljal v dobro volje sem in tja. Sedezni red je bil pa tak da sva sla midva v tretjo vrsto, kar je pomenil manj udobja sam sva bila sama, v srednji vrsti so bili trije mladi bankirji iz Londona sam v bistvu sinovi Indijcev, odspred pa retarded taxi driver iz Brusla, sicer po rodu Marocan. Res smesn tip dokler te ni razpizdu.

Plan izleta je bil obiskati tradicionalno vas Berberov (ljudstva iz Sahare ali v bistvu tukajsnjih staroselcev)m vmes tudi en njihov grad, ki je tudi na bankovcu za 50 dirhamov, potem smo sli v Rose valley, kjer gojijo vrtnice in potem delajo vse sorta izdelke: od parfumov, zajf, etericna olja, itd. potem smo sli naprej po Draa Valley do Dades Valley in kanjona ob katerem smo se bolj peljali. Sicer kar impresivno, sam nam nekak niso znal prev prblizat teh naravnih znamenitosti. Potem smo imeli kosilo, po kosilu so nas pa odlozili v hotelu, kjer smo kasneje spali. Popoldne ali bolj pod vecer smo se odpravili na pes pot po se enem kanjonu tokrat z vodicem, ki je znal anglesko in nam je mal razlozu nastanek zanimivih oblik hribov v okolici, ki niso ostri in odsekani ampak so hribi mehkih okroglih oblik. V glavnem je to bolj zemlja, ki so jo sile potisnile ob goro in se je nabrala navkreber potem jo je pa voda oblikovala v zanimive oblike.
Zvecer smo se mal bolj spoznali z mladimi bankirji, ki so bili pri svojih 24-25 letih se neverjetno otrocji, kjub neki hudi izobrazbi niso imel pojma od sveta okol sebe. Pa vsi neki hudi popotniki. Nekak ne znajo vzpostaviti stika z ljudmi, ki ne zasluzijo veckratnik tisocev evrov. Za njih so pac vsi manjvredni, tak obcutek sem dobil med vrsticami. Sicer sn se pa kar zabaval, se predvsem ker je bilo omejeno na 2 dni.
Naslednji dan smo sli gledat se Todra Gorge (sotesko) ki naj bi bila biser lepote vzhodnega Atlasa. Je pa znimiva pokrajina v teh koncih saj so doline zelene polne sadja palm, zelenjave itd, takoj zatem pa odrezano in rdeca zemlja in skale okol in okol. Nobenega prehod direkt zeleno/rdece.

Sofer nas je ze streniral (sicer ni nec kej velik govoril) da ko on vstavi in mi gremo ven, nato pa spelje s praznim dzipom, da je to nek del ki se ga splaca videt na pes, torej da mi sledimo pes v smeri kamor je on speljal, dokler ga spet ne zagledamo. Cist simpl. No pri tej Todra Gorge se je mal zapletl, ker je bila najbolj zanimiva pot ob vodi in to brez kakih oznacb. Najprej smo se zanesl na nasga ‘taksista’ iz Bruslja, ki je poznal lokalni jezik sam smo se zgubl po parih metrih. Midva sva se nekak vrnila na izhodisca, kjer naju je en mali fantek pocukal za rokav – vsi namrec dobro vejo zakaj so tukaj eni belci in nama ponudil vodstvo. Z gibi seveda. Mal sva se pocakala ce se bodo prkazal trije bankirji da bi bl skupaj, pa jih ni bl in sva sla. Potem sem dal tamalmu 1 eur in je bil cist srecn midva sva pa nekak nasla pot naprej in prisla v ‘fantasticni Todra’. Narava je res cudovita velikanska soteska popolnoma naravnost odsekane stene na obeh straneh vsaj 300 m in voda po dolini. Ampak kaj ko ti Marocani to izkotiscajo cist za druge namene. Tam imajo zenske pralnico za svoje preproge, otrokom je dovoljeno da se medtem kopajo, moski si pa perejo avte, s tem da se je razvil ze servis avtopralnica, saj je tam vec fanticev cakal na stranke s priprtavljenimi kanticami s katerim pljuskajo po avtu in krpice da ga potem zbrisejo. Vsi skupaj pa brez zadrege vse smeti mecejo direktno v mali potocek, ki niti priblizno ne more vsega dostojno odplaknt, tak da so tam kupi smeti. Res grozno za enega podalpskega cloveka. Bljak.

Nadaljevanje je bilo sam se pot do Erfouda (vsaj za naju), spet nazaj v puscavo kamor so bili namenjeni najini sopotniki, midva sva pa od tu vzela nocni avtobus do Fes-a. Mestece Erfoud je prav od boga pozabljeno nekje na robu sahare, predalec da bi furali turizem in preblizu da imajo pescene viharje, kjer je prakticno nemogoce dihat ko zapiha veter. Midva sva tam prezivela en popoldne pa je bilo ze to cist prevc. Pot do Fes-a naj je oba kostala 340 dirhamovm kar se je zdelo kar sprejemljivo.
Vecja tezava se je pojavila ko sva v Fes-u ob 7ih zjutraj iskala hotel. Mission imposible. Dokler se ni malo zdanilo in se zacelo normalno dogajat se noben sploh ni hotu pogovarjat. Tak da nama Fes nekak ni bil najbolj naklinjen ceprav nebi mogu rect da ni zanimiv.

Trenutno sva ze v Meknesu, kjer se obeta velik koncert v starem centru mesta. Greva gledat.