Iz Casablance sva se pobrala po hitrem postopku takoj naslednje jutro. Vzela sva kar vlak do El-jadide, saj je to najbolj udobno prevozno sredstvo, tam si bova pa ze nasla avtobus za Oualidio, ker nama je ta kraj priporocil en Marocan, ki sva ga srecala v puscavi. Atlantska obala je precej divja, v Oualidiji pa je laguna, ki je nekako geografsko locena od oceana.

No v El-jadidi nikakor nisva mogla pridet do avtobusa in potem je blo full zoprn z ruzaki tam na avtobusni postaji, kjer se vedno tare full folka, saj so tam seveda njihove tarce – turisti, ki jih je treba cimprej prilepit nase in jih potem spremljat po mestu. Sploh je tezk ker vsi sam francosk lapajo. Jih mam ze poln kufr. Tud ce sam stojis se nonstop lepjo neki ‘pomagaci’ ki bi seveda nekaj radi. Ponavad je se najboljs kasne starce kaj povprasat, ti so se najbolj pripravljeni pomagat zastonj. Nekak sva zvedla, oz. razbrala iz njihove govorice in mahanja z rokami, da obstaja prav posebno postajalisce grand taxijev, ki vozijo v Oualidijo, le da morva najprej vzet petit taxi do tja. Ok. Zdaj bo pa slo nekak.

soncni zahod

 

S tamalim taxijem prideva na postajalisce in si kupiva 2 sedeza v grand taxiju. Mercedes 240D, kaj pa druzga. Po njihovih standardih gre noter sofer, 2 na sprednji sovoznikov sedez in strije odzad, spelje pa takoj ko je poln za neko destinacijo. Midva sva imela se sreco, da nas je blo sicer odzad 5. sam sta bla od tega dva mala froca, kar je dost manj kot en odrastel. No potem je pa slo, karta je pa za pol evra drazja kot za avtobusu (30 dirhamov, namest 25). Avto ima itak cist zgonjene zice, ampak ze moderno opremo, kot so sprednje sipe na strom in loceno gretje levo/desno, stevc za kilometre se je pa navelical delat pri 760 tisoc in se nekaj kilometrih.

Po dobri uri dokaj hitre voznje s prehitevanji na slepo smo prispeli v naso vasico, kjer se nama je spet takoj edn prlepu in naj mal sprehajal pomestu, na konc sva pa pristala v hotelu na sredi vasi, ki je bil kar lustn. Glavna skrivnost kraja se je skrivala malo dol po klancu, ko se je odprl pogled na prelepo naravno laguno s pescenim otockom na sredini in naravnimi valobrani, ki so za seboj skrivali divji atlantik, ki se je na vso moc penil ob skale. Na plazi vse polno ljudi ampak bolj malo v vodi. Midva se vseen obleceva v kopalke in odpraviva proti morju, sam sva tud zlo hitr ugotovla zakaj se v vecini kopajo sam otroci. Kaj pa otrok ve kaj je to ledna voda? Sam da se cofota pa je uredu. Vec kot palca ze nisem pomocil notr, saj je pr nas se soca toplej.

Privoscila sva si sedenje na plazi ob soncnem zahodu in gedanju razburkanega morja, potem pa se morsko vecerjo ob kozarcu vina in parih piv.

Zjutraj sva ze sedela na avtobusu za Essaouiro, ki se je po treh urah voznje izkazala za pravi zadetek v polno. Mal bolj zahtevno je blo pridet do hotela, mogoc je tud za odtenek drazji, sam mesto je pa pravi lepotec naprav tem kar sva imela v zadnjih dneh. Nikjer ne smrdi, polno tujcev se sprehaja okol, prodajalci niso sitni, iz restavracij vec al manj lepo disi, zdelo se mi je celo da sem slisal par slovenskih besed od enga para v restavraciji kjer sva jedla, sam se mi ni dal vzpostavljat kontakta.

Mogoc prpnem jutr kasno sliko, saj sva si ta kraj izbrala za koncni pocitek pred odhodom domov. Kopala se bova v nasih krajih, tukaj je premrzl. Dovolj je ze sprehod po neskoncni pesceni plazi…