Prakticno edino mesto do sedaj, kjer sva se zavestno odlocila za spanje v novem delu mesta je Fes (slike). Vsa vecja mesta imajo namrec Medino – to je stari del mesta ponavadi obgrajen z obzidjem in z oskimi ulicami napolnjenih s trgovinicami in raznimi obrtniki in novi del mesta Ville Nouvelle, ki so ga zgradili v novodonbnih casih. Med seboj se ta dva dela razlikujeta kot noc in dan.

Fes ima najvecjo medino v celem Maroku in s tako zakompliciranimi ulicami da se obvezno tam izgubis ce nisi zelo vesc in z izjemno orientacijo. Vecja tezava nastane pri prenasanju ruzakov, saj drugace kot pes v medini pac ne gre.

Torej iskanje hotela je postala ze mala mora, saj je tudi vrocina pocas zacela pritiskat in se totalno neprespana od nočnega avtobusa sva postajala že mal tečma. Rešilna bilka se pokaže v Lonely-u, da imajo na želežniški lockerje, kamor bi lahk spravla najne ruzake, a se je tokrat tale Lonely pošteno usekal in noben ni hotu vzet v varstvo najini bremeni.
Potem se nekak domisliva da bodo pa hoteli ki sva jih obletela lahko prazni po dvanajsti ko se menja dan v hotelih. No in ze prvi poskus je pokazal pravilnost razmisljanja, le da je bil hotelir se tolk na easy, da ni hotel vzet rezervacije al pa spravi ruzaka, ampak je samo zamahnil: maybe after twelve. In za njega je bila naloga opravljena.

No pristala sva v Hotel Splendid, katerega hotelir je bil očitno mal bolj pametn da nama je pospravu ruzake in vzel rezervacijo.

Praktično ni ostal druzga kot da greva mal okol, tak da sva se spravla v stari del mesta in zacela sama mal raziskovat. Res je ogromen ta  stari del mesta, menda živi 300.000 ljudi za tem zatohlem obzidjem. Ponekod res strašansko smrdi, še posebej v bližini živilskih tržnic.

Takoj ko sva dobila sobo naj je za par urc pomedl, potem sva se odpravla malo po novem delu mesta do supermarketa, kjer so imel dobro zalogo piva :-). Potem sva sla se v italjansko restavracijo na vecerjo in se malo v stari del mesta – medino, ampak sva se dokaj hitro utrudila in sla domu. Velik zanimivih stvari se tud zapre okol 10-11 ure zvecer, ljudje potem sam se bolj posedajo na svezem zraku, ker je v hisah itak prevroce za bit.

Naslednje jutro sva pustila najina ruzaka v hotelu, pred vhodnimi vrati naj je pa je prestregu en uradni vodic po medini, tak da sva vzela njegovo uslugo za 3 ure vodenja dobrih 10 eur, plus tega da nama ni bilo treba dat za taksi, ker naj je kar on nalozu v svojo mecko in odpeljal se do avtobusne postaje, ker sva hotela splanirat nadaljevanje poti predn se greva potepat. Sicer nama ni cist ratal, ampak sva imela rezervni plan tak da ni hudih skrbi.

Vodic nama je razkatal kar nekaj zanimivih kotickov medine, predvsem cehovsko obarvane ulice, kjer ima peke, pa nekje so bili mizarji itd. No naj je zanimal usnjarski del, kjer ze stoletja na enak nacin obdelujejo usnje in ga barvajo. To je tudi ena glavnih atrakcij mesta, česar se tudi dobro zavedajo in praktično ne moreš brez vodiča na točko kjer se vse to tudi vidi. Najin vodič naj je odpeljal do usnjarjev, ki so naj potem skozi svojo trgovino odpeljal na teraso, vodenje je seveda prevzel lokalni specjalist, ki veliko ve o nacinu obdelave pranju, razsmrajevanju itd. V roko ti potisne se par listicev mete, da si drzis pod nosom ker drugace prevc smrdi. Sicer pa kaj čem rečt. Reveži pač uni ki morjo delat, le da sva bila midva tam na petek in so mel delavci popoldne fraj ker je to cas za molitev in se sreca da sva bila tam docajta da sva sploh vidla.

No po poti nazaj do trdnih tal sva vidla vse žive izdelke iz usnja, seveda po najboljših cenah, ampak sva si prvoščla sam vsak en pas skup za slabih 30eurčkov. Ni glih čabe, se je bl pa vseen treba orng pogajat, ker je bla začetna cena več kot 2x več.

Po tem sva vidla še medreso – nekakšen študentski dom, menda tud ena starejših zgradb takega tipa sploh – iz 9. stoletja, čez vrata sem lahko mal poslikal mošejo, kjer so imeli glih priprave na molitev. V medini je 125 mošej v največji se pa vsak petek zbere 14000 vernikov.

No mal je blo treba še zapravt, zato naj je vodič peljal še do tipa ki se ukvarja s parfumi, začimbami in ranoraznimi zelišči.

Ko sva se poslovla od vodiča, ki se mi je že mal mudil molit sva pičila na želežnisko in si vzela karte za v Meknes. Vožnja z full lepim  vlakom je trajala  cca. 1 uro koštal je pa mal več kot 1,5 eura na osebo. Men se je zdel full pocen in udobno. Na vlaku se je takoj razvila debata z najinimi sopotniki, tak da sploh nisem porajtal kdaj smo prispel, no z nama je bil pa tud en kraljevi policaj (dela v skupinim ki varujejo kralja na njegovih potovanjih po državi), ki si je vzel za dolžnost da naju pospremi do hotela, ki sva si ga izbrala. Bil je že tolk prijazn da se nama je zdel sumljiv, sam ni bl čist neč narobe. Še taksi nama je častil. Hotelčk v Meknesu je pa tud preprost, čist in poceni. Hotel Maroc za 180 dirhamov.