Glede na to da sva se odpravila spat zelo pozno, pa da je bilo celo noc strasno vrocem tud spanec ni bil tako kvaliteten. V glavnem, se zbudiva zjutraj ob budlki (kar je za cas dopusta prava katastrofa, sam ne gre drgac) in se vsa zmatrana in tecna odpraviva na zajtrk, kjer tud ni blo pravga apetita. Le kako bos jedu pr taki vrocini. Edin vodo vlivas vase.

Nekak sva se odpravla iz hotela z rahlo zamudo, sam so naju v agenciji (ene 10 min pes stran) pricakali dobre volje. Tam sva pustila najina tavelka ruzaka in v tamalga nabasala par stvatri, ki so se zdele pomembne za puscavo. Jaz skocim se do najblizjega bankomata po denar in potm se spoznava se z najinim vodicem, ki je bil v zacetku bolj zadrzan, kasneje smo se pa full pogovarjal in name je velik razlozu tud na kaksen nacin funcionirajo njihove familije in na kaksen nacin zivijo po hisah. Pokazejo nama se poln prtljaznik stvari za sabo in ogromno vode, ki naj bi bila najina za na pot. Takrat se mi je to zdel itak full prevecm sam glavn je blo da mi tega ne bo treba ki prenasat.

Pot od Zagore do Ouled Driss-a z grand taksijem Mercedes 240D, je trajala skoraj uro in pol, kar je bilo nekako tud dober uvod v vrocino. Voznja pri odprtih oknih in vetru, ki je bolj podoben vrocemu fenu je dalo slutiti kaj nas caka. No kljub vsemu sva se medtem ko so ostali nalagali opremo na nase kamele midva preoblekla v majice z dolgimi rokavi in imela tudi dolge hlace, najin vodic Houssine pa nama je nadel turbane, tak da sva bla v bistvu cist zavita. To je tud edini pogoj da te sonce ne sezge sredi tiste vrocine. Zanimiv je to da sploh ne svicas tolk, saj je vrocina full suha in nebi reku, da je vlaga vec kot 10%.

Nasa mala karavana je krenila na pot ob 12h po lokalnem casu. Najin vodic in se en fant, ki je skrabel za kamele sta sla pes, potem smo imeli eno za nosenje tovora, Mary je bla naslednja in jaz zadnji v karavani. Res pa je da so mogl uno ki je nosila tovor ze takoj v zacetku zamenjat saj se je spuntala tista ki je bila prva misljena. kasnej se je spuntala se tista ki je nosila Mary. Jahanje kamele sploh ni prou naporno, lepo pocasi se zibas gor na njenem hrbtu in gres s hitrostjo vodica, ki gre itak pes. Karavana kamel je povezana med seboj s spago in ce se slucajn kasna spaga vmes odveze, kamela sam obstane in potem poklices vodica… kar se je parkrat ponovil. No enkrat se je vodic mal zaustavil, ker je iskal pot cez sipine in una kamela, ki je nosila Mary se je sam usedla in ni hotela vec vstat dokler ni razjahala, potem je blo pa uredu in je lahk hodila. Mary pa pes… kaksno urco vsaj.

Prvi del poti je vseskup trajal slabe tri ure da smo prisli do baze, ki si jih agencije postavijo da lahko vozijo turiste v puscavo in da jim lahko tam kaj postrezejo. Nekateri fantje tako prezivljajo svoje dneve v teh bazah in skrbijo za gostoljubnost. Sicer pa tud jaz nisem do tja prijahal, ker se je moja kamela spuntala na neki sipini, ki se ji je zdela previsoka in me ni hotela nest cez, tako da sem se tudi ponudil, da ji dam mal frej ter se sprehodim po vrocem pesku. Sredi puscave smo bili nekje okol tretje ure popoldne kar je najbolj vroc del dneva in pesek je tako segret da te na cajte ko moras plezat v breg in ti nogo fajn zasuje se kar na hitro otreses ker renicno pece kot da bi bila zerjavca.

Kosilo v prvi bazi je bilo res okusno. Rabila sva sicer kasno uro da sve se dodobra odpocila in napojila tudi bolj hladne vode, saj je tista ki sem jo imel pri sebi ze dosegla tocko vrelisca in je bila le pogojno pitna. Imajo zelo dober sistem da zlijejo vodo v kanto, ki je oblecena v neko tkanino in potem to mocijo z vodo, ta pa potem ohlaja vodo v notranjosti kante. Res ucinkovito.

Ko sem bil ze pri kosilu. Prejsni vecer sva si v hotelu narocila isto jed, ampak je bila ta pripravljena v puscavi boljsa pa ne zato, ker bi bila utrujena v bistvu sploh nisi tolk lacen, sam zejn skos. Mi je prsu na misel rek, ki tukaj drzi kot pribit: Lakota je smrkavc napram zeji.

Po kosilu je bil na vrsti pocitek, vmes seveda se sladica, ki je tukaj obvezna in najvec krat v obliki sadja. Pot smo nameraval nadaljevat ze prej pa se je kar naenkrat pojavil pesceni vihar. Se sreca da nismo bili na odprtem takrat ker to je pa res grozno. Pesek ti zarije v vse pore. Mi smo pa samo sotor zaprl z vseh strani in poslusali bucanje, ki je bilo obcasno zelo glasno, da se nisi mogu niti pogovarjat. Potem se je malo umirilo, gremo ven in kar naenkrat – dez! Sicer ni prou velik scal sam kaplje so bile pa prava osvezitev.

Do koncne destinacije je bilo se zmernih 45 min. tam je bilo ze tudi nekaj drugih ‘turistov’ trije spanci en par iz Maroka – Casablance ter se eni, ki jih nisva spoznala, so se drzal bel zase.

Vecer smo preziveli v raznih debatah, izmenjavi izkusenj in spoznavanju nasih razlicnosti. Imela sva tudi malo casa da se sprehodiva po okoliskih hribcih peska. To je blo kar zabavno…

Po odlicni vecerji smo se malo posedeli in se potem odpravili spat. Midva sva se odlocila kar da bova spala zunaj saj se je med tem nebo popolnoma skristaliziralo in na nebu se je svetlikalo miljardo zvezd. Tud utrinkov se ni manjkal… upam da bo kaj uslisano. Ponoci se je sicer malo shladilo ampak nisva rabila vec kot rjuhe za pokrit.

Zjutraj sva se zbudila tik pred soncnim vzhodom in se odpravila na bliznji hribcek za sotori kjer sva v miru pocakala da se je sonce dodobra ogrelo. No ni blo treba velik da je ratal vroce.

Pot nazaj do civilizacije je bila mirna in brez pretresov, bili smo samo trije, saj je un fant ki skrbi za kamele ostal v bazi. Po prihodu nazaj do nasega izhodisca smo imeli se kosilo, malo pocitka in grand taksi nazaj v Zagoro. Mislim da je bila pot nazaj se bolj po vrocini saj smo vsi izstopili popolnoma mokri po hrbtu in stegnih.

No potem sva bila ze na tem da si greva iskat prenocisce, ko naju razveselijo s podatkom da cez eno uro odpelje avtobus v Ouarzazate, ki nama je pomenil bistveno boljse izhodisce za naprej.

Moram dodati se par besed od najinega vodica. Mary se je najprej zagledala v njegove oci, fant je imel velike in cist crne oci, ki so te kar posrkale vase. V dveh dneh smo ratal prijatli ceprav smo si skoraj diametralno nasprotni. Nekako ne pricakujes od nomadov posebne izobrazbe, Houssin je bil pa izobrazen in prijazen, studiral je anglescino zato je bila tudi komunikacija zelo enostavna. Star je 25 let in prihaja iz velike druzine potomcev nomadov, ki so se dve generacije nazaj se potepali po puscavi od oaze do oaze. Tezko je sicer v praih besedah opisati karakter nekaga cloveka, ampak se nama je resnicno prirastel k srcu in prav zelim mu da mu uspe obuditi staro tradicijo potovanja globoko v Saharo kamor ga ocitno zelo vlece. Sam zase pravi da je bil rojen s peskom v oceh in da mu to veliko pomeni da je lahko svoboden nekje v svetu, ki se zdi divji in nevaren, ampak za njega kot njegov osnovni zivljenski prostor kjer se najbolje pocuti. Prijaznost in dobra voljo sta neprestano na razpolago vsem v njegovi blizini. Kul decko, prav rad bi ga se kdaj srecal.