Par dni sva bila brez interneta in se je nabralo dogodkov, zato bom zacel od zacetka. Najprej je bila dobra dogodivscina pot od Marrakesha-a do Zagore (to je mestece na robu Sahare). Vzela sva avtobusno karto pri firmi, ki pokriva najvec destinacij in imajo moderne klimatizirane avtobuse. To nama je svetova hotelir v Marrakeshu in ker je zbujal zaupanje sva se tako odlocila. V bistvu imajo zanimiv sistem, saj je malo kombinacija letalskega prevoza in avtobusnega, vsaj kar se tice prtljage. Le-to moras na posebnem saltarju oddat kaksne pol ure pred odhodom in jo tudi posebej oznacjo. Za prevzem prtljage moras na koncni destinaciji pokazati listek. V bistvu zelo uredu sistem.

Pot ki nas je peljala ce najvisji in najbolj spektakularen prelaz v Maroku je bila tudi precej pestra. Najprej je bilo sicer bolj dolgcas, ko pa smo bili ze dalec od mesta je bil nas avtobus prakticno najhitrejse prevozno sredstvo, saj so tovornjaki in tudi osebni avtomobili bolj stari in pocasni, na cesti je pa seveda tudi polno raznoraznih vpreg (prevladujejo oslovske…) tak da je bil sofer stalno na hupi, da je nekak pospravljal cesto pred seboj, ker se mu ocitno ni dal skos bremzat in pospesevat ampak je lepo s konstantno hitrostjo sopal, tak da nas je bl ene par krat kar strah, ce bo vprega pred nami do casa zavila na makadam ki je kot nekaksen odstavni pas, saj je nasproti peljal tovornjak nas avtobusar pa ni nec kazal znakov da bi bremzal… pa se je nekak zmerej razsl brez nesrece.
Pocas smo prlezl tud do vznozja prelaza, ker je tud cesta ratala zelo zavita in spektakularna, prepadi so bli vcasih tud na obeh straneh ceste. Prelaz je visok preko 2 tisoc metrov. No zelo kmalu so se zaceli prvi klici notr v vrecko. Folk je kozlal kar po vrsti, da se je zacel zelodec obracat ze zaradi mucnih glasov, ki so jih nekateri sposcal, edn je bil se posebej glasen. Po svoje je bila sreca, da je prelaz spektakularen samo z ene strani, na drugi strani je spust bolj pocasen in manj zavit.
Sama pot je trajala dobrih 8ur z vsemi postanki ob poti, mislim da je razdalja dobrih 400km, kostalo naj je pa cca. 14 eurov po glavi.
Zdaj imava ze kar navado da isceva hotele ob polnoci, saj nama prakticno na celem potovanju se ni ratal pridt nekam ob normalni uri. Pa se zmerom najde kaj pametnga, tak da sva v Zagori nasla hotelcek, ki je imel na svojem vrtu pravo oazo, kar ni cist nekaj samoumevnega v Sahari. Pa se dobro kuhinjo so imel, ki nama je prnesla dodaten bonus, saj nama je hotelir znizal ceno iz 25eur na 20eur za sobo z obilnim zajtrkom, ker sva pr njemu narocla tud vecerjo. Fajn ane? Eni tle v Maroku so res naravno prijazni. Bom enkrat kasnej se razlozu nacin biznisa, ki se ga grejo med seboj.
Po vecerji sva se skupaj z najinim spremljevalcem (tega zmerom nekak dobis…) odpravla organizirat najin izlet v puscavo zarad katerga sva v bistvu prisla na ta konec. Ko sva stopila v agencijo sta pred nama glih dva americana placevala svoj izlet. Najprej sva se mal racunala, da bi sli skupaj, ker smo se nakak peljal z istim avtobusom in se nama je zdel da imata podobne namene. Na hitrco sta nama podala par informacij, ki so naju precej prestrasle in ob odhodu iz agencije se zmenmo da se dobimo na drinku pr sosed.
No ta strasna informacija je bla cena po kateri so nama hotel prodat izlet, ki sva si ga nekak zazelela: najrej mal z dzipi potem pa se mal kamele jahat, vse skupaj naj bi trajal 2 dni, tak da bi enkrat prespala v puscavi. No cena ki jo je ustrelu je bla 700 eur. Uaaaaaa… Kar ni mi bl cist jasn. No potem nama je zacel kazat nekak tri mozne destinacije od katerih sva dve takoj crtala, saj ponujajo bolj dolgocasno puscavo brez pravih pescanih sipin. Ko sva izpustila se dzipe je bila cena se zmerom astronomskih 500eur. Tukaj sva se nekak ze zacela odpravjat proti izhodu, saj enostavn nisva bla prpravljena tolk placat. Predn sva dejansk zapustila agencijo, tak nekak med vrati, je cena padla na cca. 300eur.
Nec, prevc za najin zep, greva midva na en drink, pa bova ze nekak. Ura je bla okol 23, ko sva prsedla h simpaticnima americanoma s katerima smo se takoj zaklepetal, da je njun kelnar ze zaspal za sankom, ko so nas cakal, da se nagovorimo. Ze krepko cez polnoc se midva odpraviva do najinega hotela, ko naju spet prestreze tip iz agencije, ze tud ocitno zelo zmatran in zaspan, ampak odlocen sklent biznis. Le ni glavna sezona in ne gre takole izpustit strank. No tud midva sva mal popustila in zvisalal najino koncno, koncno, koncno zadnjo ponudbo na 200eur. Na listek, ki naj bi bil racun smo se zapisali ‘all inclusive’ (opisano z besedami) – ja pisat sn mogu jaz, saj je bil Yusuf ze prevc adijo.
Potem sva se pa res odpravla spat v izjemni vrocini, saj je bilo se sred noci sigurn blis 30stopin. Folk po mestu spi kar zunaj pred vrati prakticn zravn ceste, ker je v bajti cist prevroce. Tud pr najinem hotelu, ki je bil sicer ze v globokem spancu je receptor spal na verandi, tak da nama je zrihtal se liter in pol mrzle vode (ki je tukaj res zlata vredna to sva dodobra okusila naslednji dan) in se odpravla spat.
No zdej se tud odpravljava spat, za jutr imava ze nove akcije v planu, pa si bom potem vzel se cas da vseskupaj mal popisem in opremim s slikami. Predvsem cudovito izkusnjo v puscavi, kjer bilo res lepo, sploh potem spanje pod milim nebom z miljardo zvezdami na dosegu roke in zvednih utrinkih na par minut….