Najprej nadaljujem se v HCMC-ju, ugotovil sem da so ime Saigon nekako pomanjsali in da ima samo se neka cetrt v mestu to ime. Skoda, ampak taka je tukaj realnost. Se ena zanimivost na to temo je ta, da je sedaj najvecje mesto v Vietnamu Hanoi in ne vec Ho Ci Min city, ko nam je to vodic povedal, sem ga jaz ocitno tako debelo pogledal, da je dodal se en stavek. Ja lansko leto so Hanoi-u prikljucili se eno provinco, tako da je sedaj najvecji. Politicne igrice za prestiz.

Vceraj sva morala spet zgodaj vstati, saj sva si vzela se en izlet. Sla sva pogledat podzemne tunele v mestecu Chu Chi, ki je nekako 50 km oddaljen od centra HCMC-ja, se pa nekako se steje v mestno okolje. No, po pravici povedano, je to nekako tako, kot ce bi sel iz Ljubljane nekam na Ig, ali pa se dlje tja proti Borovnici, le da je tukaj malo vecje razmerje.
Voznja do tja je bila precej bolj divja kot en dan prej, saj je ta voznik svoj kombi precej bolj priganjal in smo kar leteli cez vasi. On pa stalno na troblji, da mu nebi kaksn otrok prletu iz obcestne hise direkt pod avto. To se je parkrat ‘skoraj’ zgodilo. Ta sofer tud ni prevec vzel resno katera cesta je prednostna in katera stranska, saj je iz stranske s polnim gasom na rally style zapeljal na glavno in to v nepreglednem kriziscu.
Vmes smo se ustavili se v eni tovarni, kjer imajo zaposlene invalide, ki so vecino nastradali zaradi vojne in posledic kemicnega onasnezevanja podrocij, ki so ga izvajali americani, da ljudje nebi mogli pridelovati hrane in bi tako strli odpor.
Nekje po dveh urah od starta iz mesta smo prispeli do podrocja kjer imajo urejen nekaksen park v dzungli in kjer je ohranjenih kar nekaj sledi vojne. Od podzemnih tunelov do sledi bomb, tam nekje je tudi obstal en ameriski tank, ki so ga pustili na ogled, malo so pa se dodelali okolico, tak da je primerno tudi za vso maso turistov. Res je masa ljudi tam, pa da bi se nekako locili med sabo in drzali svojega vodica, nas je le ta poimenova v Tiger group, tak da je vsakic samo klical: Tiger group, Tiger group, lets go here.. in potem je pac razlagal pomen nekega objekta. Za ta del jim dam vso priznanje, saj so naredili dober prikaz stanja iz njihove perspektive, saj je zahodni svet (kamor seveda spadamo tudi mi) bil vecino delezen ameriskega videnja.
V prvi baraki imajo nekaksno projekcijo kjer v cetrturnem filmcku prikazejo delovanje Vietnamskih gverilcev. Vse skupaj je zelo naperjeno proti americanom, saj jih obravnavajo zelo grdo. Verjetno tudi upraviceno. Prikazan je bil tudi nek mladi kmet, ki se je sel borit v vojno in je bil zelo spreten pri postavljanju zased in raznih razstreliv, tak da je bilo ubitih vec ameriskih vojakov, zato je dobil castni naziv: AMERICAN KILLER HERO! Prikaznih je bil se nekaj oseb, ki so dobile podone nazive. Men se je slisalo malo hecno, ce bi bil pa american, bi bilo pa kar mal scary.
Sli smo torej po neki zacrtani poti po dzungli in na prvi tocki je bila naloga da odkrijes kje je skrivni vhod, seveda nimas pojma saj se niti priblizno ne vidi, je bil pa tam en ‘vojak’, ki je imel sluzbo da je demonstriral kje je skriti prehod, kako razgrnes, odkrijes in potem zleze noter in za seboj spet zakrije prehod. Res huda sluzba, to cel dan delat 😛 Luknja je izredno majhna, nekako za sirino prsnega kosa, tak da ce hoces v luknju moras roke stegniti na ravnost navzgor v zrak in ko zlezes noter jih potegnes za sabo…
Naprej smo potem videli razlicne nacine vhodov izhodov, ene, ki so imele takoj na zacetku pasti, potem so bile rane druge pasti, ki so jih kmetje naceloma uporabljali za lov na zivali, v casu vojne pa so jih podstavljali americanom. V tistem casu so tudi uvazali kobre iz indije, meso so pojedli sami, strup pa namescali na spice v raznih luknjah pokritih s slamo itd. Pot je bila kar dolga, po moje nekako uro in pol da smo prisli naokoli, vmesna tocka je pa tudi malo bolj atraktivna, saj imajo strelisce in tam si lahko kupis metke in gres streljat z AK47, M60 in se nekaterimi puskami. Jaz sem si izbral kar AK47, tak da sem za nekaj casa oglusel. Sploh ni vazn kam zadanes, le da gres mal pokat 😀
Na poti iz strelisca nazaj smo imeli tudi sami priliko lesti po nekem rovu okrog 5-6 metrov globoko pod zemljo in ene 30m dolgo. Kar mal klavstrofobicno, saj so rovi res majhni. Pocas se je blizal zakljucek kroga, videli smo se par obrti, od kuhanja rizevega vina, do sivanja oblek za vojake in izdelave gumjastih sandalov ter postavite kuhinje, ki je imela to posebnost da je bil dimnik speljan kake 10 m stran pod zemljo, tako da niso mogli odkriti kje tocno se nahajajo bivalni prostori pod zemljo. Vmes je bilo par kraterjev, ki jih je povzrocila bomba iz B52 in temu bi pr nas rekli vrtaca na kraskem polju, to je mogla zemlja leteti dalec naokrog…

Voznja nazaj je bila ze po dezju, saj se je tam ocitno vsako popoldne uscalo. V HCMC ju sva si se privoscila eno kosilo, sla mal na trznico zapravljat spila pivo in ob osmih sva imela nocni spalni avtobus 450km dalec v Nha Trang kjer sva sedaj. Tukaj je ocitno popolnoma drugacno podnebje, saj je zunaj soncno vreme pravo poletje , tak da greva pocas mal raziskovat okolico.
Mogoc sam se ta sleeping bus, sedezi so drugace razporejeni in v dveh stukih, tak da dejansko lahko lezis kukr si dolg in sirok, le da spati ni tako enostavno, ker so ceste precej neravne in avtobus kar precej poskakuje. Spanca mi ze skoraj kronicno primanjkuje.
Se oglasim se kasneje s fotkami, saj imam tukaj svoj comp glih pred vrati sobe, zdej sn pa lacn in grem nekaj pojest.