Vsec mi je dezela kot taka in ljudje. Vsec so mi motorcki in skuterji, ki jih je ogromno. Se posebej je dobro dozivet dezelo iz te perspektive, torej da se spustis v promet skupaj z njimi. Najboljs je pa sedet v barcku ob cesti in opazovat promet oz. na kaksen nacin se prebijajo s temi motorcki. In potem se mim pripelje gospodicna micna v mini oblekci in visokih petkah na stylish skutercku in s telefonckom v roki… res edinstveno.
Kulinarika, to je tukaj vsakdan. Sva opazila da so kolicine hrane, ki jo pojeva tukaj dokaj manjse, pa sva vseeno zadovoljna. Verjentn je catch v okusih… Je full raznolika in bogata v podrobnostih. Na prvi pogled je vse podobno in se zgubljas v menu-jih sam vsakic je ena podrobnost tista, ki naredi obrok popolnoma drugacen. Pocas sva se zgubila med temi izrazi in ne vem povedat niti ene ‘main dish’ po imenu, ki bi jo izbral za najboljso. Fast food majo pa verjetno najbolj zdrav od vseh, saj je to Pho – juha z rezanci in zeljenjavo in razlicnim mesom ali morskimi sadezi. Problem je samo to da mors sedet na malih plasticnih stolckih, na ulici, da te vse boli od polozaja v katerem uzivas obrok. Sploh ce si bel trde sorte kot jaz.
Dezela je debest za take kot sn jaz, ki hoce pivo na vsakem vogalu. Po moje nisem placal za pivo vec kot evro tud v najboljsi restavraciji, povprecje je pa verjetno mal vec kot pol evra za flasko. Tud Vietnamci so ljubitelji piva, le da ga pijejo v mal manjsih kolicinah 🙂
Vsec mi je bla masaza. Tista mala pucka je imela neverjetno moc v svojih rokah. Tud nasvicala se je z masiranjem mojga telesa… za male pare. Mi je bl kar mal hudo… ampak tak je tle…
Vsec mi je njihova kava. Mocna, da te drzi cel dan pokonci, ne sam pol urce, kot nas ekspreso. Se  vec stvari mi je vsec, sam zdej grem pocas spat, pa se bom razpisal ko bom imel cas… lahko noc, Vietnam.