Stvari se hitro dogajajo in v takem mestu kot je HCMC cas res hitro bezi. V bistvu prezivljava tukaj ze tretji dan in nama ni niti priblizno dolgcas. Prvi dan sva res bolj tipala po mestu in nabiral kilometrino 🙂 in se predvsem cudila prometu. To je tukaj definitivno glavna atrakcija. Lahko bi se vsedel na en vogal in gledal kako motovilijo s temi motorcki. Ti so tle glavni, menda jih je 5 mio. prebivalcel pa nekja 9-10 mio. Na cesti ni veliko avtomobilov ali drugih prevoznih sredstev, le neskoncni roji brenceljckov, ki se kot zivo srtebro pretakaj po mestu. Na prvi pogled zgleda preckanje ceste bolj podobno samomoru, ampak se hitro privadis in potem postane preckanje ceste ze prav zabava. Vse kar je pomembno je, da ne delas nenaravnih potez, torej ce hodis, potem hodi s konstantno hitrostjo naprej, ne glede na to koliko motorckov se ti priblizuje iz boka. Oni imajo prirojeno lastnost, da zna ocenit kako te bo obvozu. Pa tukaj niso samo mladi fanticki na motorckih ampak vsi. Od mladih fantov in punc, do sreddje generacije in tudi staresih, pa od poslovnezov do bejb v mini oblekcah in visokih petkah, sploh ni vazno… Res fascinantno.

Vceraj sva sla na enodnevni izlet na delto reke Mekong, ki tece malo juzno od mesta. Na zalost mi na tem dopustu ni dano spati zjutraj saj sva mogla bit ze ob 7:45 nastimanan pred hotelom, prej pa se na zajtrk. Torej zaenkrat vstajam prej kot doma. Pa tak dopust. No, kar se tice izleta. Placala sva po 10 USD po osebi in zjutraj naj je prisel pobrat kombi pred hotel. Tud tle je bla ena storija, ko sva imela namen dobit ugodno ponudbo za ta izlet (poujajo ga namrec na vsakem vogalu) sva vprasala najinega receptorja za nasvet in seveda za biznis se vedno splaca potrudit, naredi en klic in pove da stane 15 USD po glavi. Glede na to da v knjigi pise da so ponudbe razlicne od agecije do agencije sva si mislila da to bo moral bit pa res uredu izlet. o potem sva se sprehodila po sosednji ulici in opazila, da prav vsi poujajo ta izlet za 10$ in se odlocila da greva nazaj in da dobiva nekaj denarja nazaj, ker da naju je cist nategu. Za 10$ sva namrec malo prej zelo dobro jedla v eni odlicni restavraciji, torej naj je obral za celo vecerjo. No na tamalga sva se tak spravla, da ni imel druge izbire, kot da prizna svojo ‘napako’ in nama je vrnil lahek zasluzek. Ce bi bil malo manj pozresn, bi mu verjetn se oprostila.

Pa da nadaljujem z izletom, za 70 km oddaljen kraj, kjer smo prestopili v coln smo porabili skoraj 3 ure. Promet je katastrofalen in zaradi tega tudi pocasen. Noben sicer ne divja vec kot tolk, itak ne mores, ker je povsod polno  otorckov al pa pescev po cesti. Na Isti avtocesti ‘highway 1’ so tezki tovornjaki, kombiji avtomobili motorcki, kolesarji in razna riksam podobna vozila. Nesrec nekako ni, ker ce nimajo kulture voznje (vsi rinejo edn mim druzga, kot italjani na tretjo potenco) so pa dobri vozniki. Kot sem ze napisal bi najlazjo primerjavo naredil z zivim srebrom. Mi se peljemo s kombijem, nasproti gre cel roj motorkov razporejenih po celem pasu, a nas sofer se vseen odloc da bo prehiteval al pa obvozu kaj na pol pasu parkirano na cesti in ne da bi stopu na bremze, on mirno zapelje na drugi pas, motorckarji se pa spretno prilagodijo ozjemu prostoru, ki je pac nastal zaradi te situacije. To se dogaja non stop. Prehiteva se po vsem moznem, po lei, po desni, ce ni drgac placa pa peljejo po bankini.. V glavnem je promet prava norisnica.
Nekak le pridemo do Ben Tre tega 70km odadljenega kraja in prestopimo v en tak znacilen colnicek za te kraje (bom objavil sliko), ki nas je potem razvazal po recih otokih. Ocito je to zelo ustaljena turisticna pot, saj je vse organizirao. Najprej smo pili nek medov caj pa bananino in rizevo vino, potem je bil na vrsti nastop skupine ki je izvajala tradicionalno glasbo teh krajev, potem smo dobili vseh vrst sadja, ki tam raste, takrtat se je ulila prva tropskla ploha, tak da smo mogl mal pocakat, da smo nadaljeval v enih manjsih kanujih po nekem ozkem kanalu (rocni pogon). Ko smo prisli do svojega colna nas je le ta odpeljal do naslednjega otoka, kjer so nam postregli s kosilom, tam je bilo precej prijetno in zaceli smo se spoznavat tudi z ostalimi ‘turisti’ in zacelo se je tkati prijateljstvo z dvema nizozemcema, kasnej smo se skupaj preziveli vecer. Mogoc se se srecamo. Na vrsti je bil se zadnji otok, kokosov raj al nekaj tazga. Kokos je zelo fajn rastlina, ker ima mocne korenine in skrbi, da voda ne odplakne vse zemlje zato ga nacrtno sadijo po bregovih otokov. Najbolj razburljiva je bila zadnja voznja z nasim colnickom, ko smo doziveli pravi naliv in ne glede na zascite ob strani je sprical povsod in vecina nas je bla kar mokrih. Fajn je edin to, ker ne zebe tud ce si moker..
No sledila je se vozja naza… zdej sn pa prevec lacn in to kaj sva pocela dans opisem kasnej. Mogoce se bo vmes se kaj zaimivga zgodil 😉