Zjutraj sva se zbudila v sončno jutro, ki je bilo v nasprotju s pričakovanju zelo hrupno. Preden sva šla spat sem si mislil, vsaj zjutraj bom lahko spal, saj sem napol na podeželju nekje v hribih na obrobju starega mesta San Marino. Drek. Še bolj je blo hrupno. Okna v Hotelu Silvano so zelo slaba in tudi spodaj v restavraciji so imeli cel kažin. Od mirnega jutra torej ni blo nič pa tud postelja ni bila za prehvalit. Najslabše od vsega je bilo na zajtrku. Glede na to da sva bila v bistvu v restavraciji, ki ima tudi prenočišča je bil zajtrk prava katastrofa. Prepečenec in marmeladice in evrokrem (uni mali zapakirančki). Še sreča da je stari prnesu vsaj kapučino. Sicer hotelček ni bil slab, sam sva za isti denar marsikje dobila dost več. Na hitr sva spakirala in plačala dolg in pičila v mesto. Tam naj je čakala druga zgodba.
če je blo mestece zvečer zaspano in praktično ob desetih zvečer ni blo možn dobit enga pira drugje kot v enem baru kjer so gledal fuzbal, pa še tist so zapiral takoj ko je blo tekme konc, je bilo jutro povsem nekaj drugega. Uličice so zaživele, polno je bilo malih štacunc z drobnarijami za zapravt dnar za neko traparijo. Vse skupaj je zgledalo lepo in ozke uličice so bile odlične za jutranji sprehod, ki je sicer bolj vzpon na hrib. San Marino je namreč mestece postavljene v hribu in polno je stopnic ki povezujejo ulice med seboj, tako da se pretikaš med hišami kot po nekih nivojih višje in višje, dokler ne prideš do vrhnjega gradu, kjer se skriva neki muzej, ki pa si ga nisva ogledala. Zanimivo pri tem sprehodu in brskanju po trgovincah je bilo to da sploh ni bilo drago. Večino stvari je bilo kar ugodnih in lahko celo poceni.
No pa da počasi zaključom s tem najinim jutranjim sprehodom, počas sva se namreč odpravljala proti domu. Najprej seveda spust do Riminija, kjer sva se ustavila na plaži in šla nabrat malo školjk ter se nadihat malo morskega zraka. Potem naju je pa pot vodila po vzhodni italjanski obali do Ravene in naprej do Benetk, kjer sva se končno priključila na glavno avtocesto. Prometa je blo ogromno in vmes sva se mogla ustavt u šprau, da sva kupla mal za jest, čene bi še izstradala, ker je tolk cajta trajal.
Dan se je zaključil pri Margiti, ki nama je pripravla solato za večerjo in par pivčk dala na mizo. Mljask, ona to zmeraj full dobro pripravi.
Potovanja je torej konec, prvomajskih praznikov pa še ne.