Danes v trek sva se zbudila v oblačno in rahlo deževno jutro. Ni blo ravno obetavno za kratek izlet v mesto, saj sva hotela videt le še angelski grad, ki ponuja hkrati tudi panoramski pogled na mesto. Vreme je vseskozi krojilo razpoloženje, saj je bilo polno nekega razmisleka o mareli in ne mareli, pa o hitenju po dežju itd. No končno se je umirilo in naj pustilo pri miru, le oblačnost nekak ni hotela izginiti.

Grad sam po sebi ni nič posebnega, le dobro razgledno točko ponuja. Sicer je velik in ima polno nekih soban, ki so jih glih ta dan nekako izkoriščali za turistično promocijo italjanskih pokrajin. Tak sn si nabral zastonj zemljevide in brošure pokrajin po katerih sva popoldne tud potovala. Za nazaj grede sva se namreč odločila ubrati podeželski poti, da se malo zapeljeva okoli in vidva, kje ljudje po italiji živijo še izven mesta.

Da se najprej še poslovim od Rima, nabavla sva še nekaj drobnarij za darilca in nekaj zase, potem sta nama pa še dva kelnarja svetovala obisk velikega outlet centra, malo ven iz Rima.

Pot do tja je bila res enostavna, pa tud če ni blo glih full blizu. Outlet center Castel Romano pa ni bil tak kot sem si predstavljal, ampak full hujši (beri: lepši). Kot neko malo počitnisko mestece z ulicami in malimi trgi vmes, namesto hišic pa trgovinice vseh najbolj priznanih znamk in vse s popusti. Od velik do mal, sam vseen cenej. Joj ko bi imel nekaj takega v bližini, bi si lahk prvošču velik biljše cujne. To jim po moje dajo zanalašč, itak je večina teh dizajnerskih modnih firm italjanskih. No, da pridemo do dna. Midva sva itak ze čist prevč zapravla po Rimu, tak da sva sam zabila dve uri po teh trgovincah in upala, da bo kej napol zastonj. Pa ni blo. Še skos je treba odstet kar nekaj evrčkov za en kos neke cunjice, sam če bi bil ravno v cunje shopingu, bi ble nekatere cene kar dokaj sprejemljive… Mogoce enkrat drugič kaj kupva 😀

Potem pa na pot. Michelin online, nama je splaniral pot, ki je bila brez cestnin in je bil po času ene 10 min počasnejša kot ona, kjer je treba placat par 10€.. Mislim da bi bla vseskup cestnina ene 25€. Aja, sn pozabu napisat, da je najina današna destinacija v bistvu San Marino. Včeraj zvečer predn sva se šla potepat po mestu sva rezervirala eno sobo za 60€ z zajtrkom, tak da sn zdej v tej restavraciji za šefovim računalnikom in pišem tale blog.

Pot je bila dokaj slikovita in velik bojl zanimiva zame kot šoferja, kot Mary, ki ji je na konc mal obračal želodc zarad vseh možnih ovinkov. Pa da rajš opisem svoj del 😉 Italjani vozjo uredu tud po stranskih cestah, razn par izjem, ki jih pa itak prehitiš, če se prej ne odcepjo na kaksno stransko pot. Ceste imajo že itak pregovorno dobre, pokrajina je pa, ko enkrat konkretno zapustiš mesto full lepa. Bolj ko sva se bližala San Marinu bolj je bila podobna naši deželici nekje tam v Bovški dolini. Mogoče so edin griči mal nižji, sam jih je pa glih tako full velik. Gor in dol, sam in tja non-stop. Dobre štir ure uživancije. Vmes je sicer mal scal, mal je sonce sjal, sam zdej sn tle in po dveh pirčkih ob gledanju fuzbala grem počas spat. Ko sva se odpravla mal v mesto na pijačko je blo mesto (San Marino) čist mrtvo. Skor žive duše nikjer, le čist pod vrhom se je slišal en šundr in bližje ko sva prhajala bolj je bil zvok nenavaden. En barček je imel namreč prenos tekme noter, ven na ulco so pa napeljali sam zvočnik, task da sva midva slišal zelo energičnega italjanskega komentatorja, ko je komentiral polfinale med Man. United in Barcelono. (blo je 1:0) V glavnem so naju postregl, sam koje bilo tekme konec je bl treba že kar it domov. Še sreča da so bli podaljški.

No razgled iz vrha mesta je prečudovit na nočno okolico. Kumaj čakam jutra, da grem še enkrat tja gor.