Ze dolgo se spravljam tole pisat, ampak me zmerom nekaj prekine. Tako se je nekako dogajalo: Ko je proti koncu novembra priletel mail s ponudbo za otvoritev smučarske oz. borderske sezone, sem bil prepričan, da je za prijave že kasno in da sem vseskupaj zamudil. Takrat sploh še nisem vedel kaj točno me čaka. No ni bilo prepozno in ponudba je bila več kot mamljiva, da sem jo takoj zgrabil, čeprav je bla Mary proti, ker ni mogla it zraven. Nekako se nisem pustil prepričat v to da nebi šel in ko sem malo raztrobil okoli (sem bil pač zelo navdušen) se je priključil še Samo in tud Žigc, ki se je sicer poznej premislu, hotel ga je nadomestit Blaž, pa tud njemu ni znesl, tak da smo na koncu vseen zadovoljni trpali torbe v sposojeno Škodo Octavio 4×4 Samo, Zoki in jaz.
Vstat je bilo treba bolj zgodaj, ker smo vseeno hoteli nekaj zavojev naredit že prvi dan. Da se vsaj ogrejemo. Pot do tja nekako ni bil najbolj vzpodbudna, saj je bila precej megla, ki te nardi mal depresivnga okol in okol pa ne duha in sluha o kakšnem snegu. Razpoloženje se je precej spremenilo ko smo se enkrat dvignili gor nad Belluno, saj je bilo vreme kar naenkrat čudovito sončno, brez oblačka in gore so se kopale v jutranjem soncu. Kmalu, ko smo zavili iz glavne ceste v stransko dolino, ki pelje proti Zoldo Alto – Pecol vasici so začeli nasproti voziti avtomobili z 20 cm in več snega na strehah, kar je bil dokončen razlog, da smo si priznali da imamo srečo z naravnimi pogoji. čez slabe pol ure vožnje po ozki dolini smo tudi videli kakšna zimska pravljica nas je pričakala na cilju. Po krajšem zapletu s kartami smo se šli najprej namestit v naš apartma, ki je bil spet nov presežek tega kratkega dopusta. Nameščeni smo bili ob robu smučišča v apartmajski vili z vrhunskim udobjem in zelo prijaznim osebjem. Na koncu smo že iskali če kaj manjka in nekak ni bilo nekih idej, prej smo bili presenečeni nad določenim udobjem, ki ga nismo pričakovali.

Snega je bilo več kot meter in pol, tako da je bila prava idila tudi po vasi, kjer so potke izrezane z rolbami in s posebnim občutkom obdelane skoraj bolj za namen estetike kot udobja. Potem pa raziskovanje smučišča. Prvi dan je bil odprt samo manjši del, saj je bila prava otvoritev šele v soboto, četrtek in petek pa bolj za test in tiste prve navdušence. Glana proga direkt nad vasjo je naravnost idealna. Dolžin acca. 2 km naklonina taka, da ga lahko vseskozi polagaš do ušes širina proge pa tudi taka, da si lahko daš duška z dolžino zavoja.
Drugi dan nas je bilo slabše vreme, malo je snežilo, tako da proge niso bile čist speglane, je bilo pa odprto dosti več smučišča, kamor smo se tudi podali v raziskovanje. Določen užitek je sicer tudi raziskovanje novih terenov, ampak to je čisto nekaj drugega kot drgnit poznano in lepo progo. Tudi zmatraš se drgač. Vsazga po mal je čist uredu.
Sobota in nedelja sta bili spet prfektni glede vremena, bilo je sicer malo več ljudi, kar se je sicer najbolj poznalo na vstopu na sedežnico ali gondolo, na sami progi je bilo pa še zmerom dovolj placa za izživljanje nad robniki. Pravi raj je bil za ljubitelje off-piste freeride, saj je bil sneg puhast, ali po domače čisti powder. Sam nad tem nisem najbolj navdušen, sem se pa parkrat podal izven proge in je blo prav fajn.
Mali manjko je bil edin na strani žurov, saj je bila družba predvsem moška in to ni pravo okolje za dober žur, tud če nimaš namena pridobivat novih poznanstev je klima v mešani družbi čist drugačna.
Kar naenkrat in prehitro je bilo vsega konec. Sicer je bil pa to šele uvod v sezono, ki obeta veliko naravnega snega, kar pomeni popolnoma drugačne užitke kot po umetnem ledu.