Ene dva tedna nazaj smo imel bratranca in sestrično moje Mary na obisku. Glede na to da prihajata iz Kanade in da je bila Ursula prvic v Sloveniji se je cela žlahta veselila njenega obiska in dejstva, da jo bodo spoznali.
No Samuel je bil tukaj ze lansko leto in na najino zalost pustil za sabo bolj slab vtis, za kar sva si kriva tudi sama. Nisva se drzala pregovora: Svakog gosta, tri dana ima dosta. Ni važno kako se nekoga veseliš ali želiš na obisku, če ga imaš v malem stanovanju dva tedna, mu dovoliš dostop do računalnika, njemu se pa ne da neč druzga kot cele dneve posedat in gledat youtube filmčke in puščat umazane cunje povsod, okol. Kar predstavljam si njegovo mamo, kako pospravlja za njim.

No pa da se ne oddaljim preveč od teme, letos sva njun obisk načrtovala malo bolj z distanco. Vseeno sva ponudila, da ju en dan peljeva nekam okol po Sloveniji sa si ustvarita mal vtisa o naših lepotah https://enlignepharmacie.com. Prva odločitev ali želja je bila, da gremo v Piran, kar se je tudi meni zdela dobra odločitev, glede na to, da mi je to mestece zelo pri srcu. Štart je bil v Beli krajini in ker brez obiska jam ne gre, v Postonjsko se mi pa ni dal rinit, pa še full drago je (18€ na osebo) sem se odločil, da ju peljem v Rakov Škocjan, ki je po svoje še bolj spektakuleran. Res da ni vlakca s katerim te peljejo okol in da nismo imel baterij za najbolj temne dele Rakovega Škocjana, ampak je narava tam tako slikovita, da sta bila naša Kanadčana povsem navdušena.
Zadržal smo se kar dolgo, saj je bilo potrebno poslikat vsak detajl. Imel smo tudi srečo saj smo imeli na voljo popoln jesenski dan, vreme je bilo naravnost čudovito. Potem se počas odpravimo proti morju, s skrito željo, da se ustavimo še v Lipici. To bi jima mogla tud pokazat sn si mislu. Da ne bosta živela pod vtisom, da beli konji prihajajo iz Dunaja.
Ker nas je sprehod po razgibanem terenu krasa malo utrudil, pa tudi od zajtrka je preteklo že kar nekaj časa smo se odločili, da se lahko ustavimo nekje na kosilu. Po krajšem premisleku se spomnim, da je na Razdrtem kmečki turuzem, kjer pravjo da se dobr je. Pa še domača hrana bo si mislim in zavijem do kmetije Hudičevec. Hrana niti ni bila slaba al kaj podobnga, sam so bili tolk počasni, da so nam že s tem pokarili apetit. Dan, ki smo ga želeli preživeti na popotovanju po deželici se nam je skrajšal za dobri dve uri in pol, kolkr smo rabili za kosilo. Vsaj uro preveč.
Sreča da je od Razdrtega do Pirana zelo blizu, tak da smo bili v dobre četrt ure že ob morju. Jaz ponavad najraj prakiram pri Piranskem obzidju, saj je od tam full lep razgled, pa še spustiš se direktno do centra skozi tiste lepe ozke uličke. V Strunjanu skrenemo iz glavne ceste in se mimo kampa in mimo starih strunjanskih solin dvignemo nad Fieso in ustavimo nad Piranom pri obzidju. Piran kot Piran, ni za zgubljat preveč besed, naša Kanadčana sta bila seveda navdušena. Že sam vstop iz vrha je na nek način fascinanten. Se nekako potopiš v mesto. Imeli smo samo malo smole z izbiro bara, ki mi je sicer ponavadi zelo pri srcu: Kafe Teater na vogalu, kjer je zmerom dobra muzika in prijeten ambient, le z eno napako. Imajo zelo vabljive menuje s sledicami vseh sort, a ko hočeš kaj naročit se vse skupaj razblini kot privid. Nič od ponujenega namreč ni bilo na voljo. Zakaj zaboga ne pospravijo menijev iz mize in ti pustijo, da si naročiš kavo in si z njo zadovoljen, ne pa da na koncu ostaneš napol potešen z isto kavo, kot bi lahko zadostovala v začetku brez prividov.
Naš obisk obalese je končal s klasično kolono, ki smo jo vajeni še iz mladosti, ko se kolona pločevine vali iz Portoroža s hitrostjo polža. Tak da smo se zmatrani od celodnevnega popotovanja zvečer poslovili v Višnji gori, kjer sta spala pri teti, ki ima dovolj prostora in tako je še ena epizoda žlahte na obisku mimo.