Enkrat dopoldne prleti mail od prijatelja Luka, ki pravi da imadve karti za koncert Vladka Stefanovskega, da sam ne more it in da odstopi karte. Najprej prečekiram, če sem kot prejemnik maila sam ali je to naslovil na več naslovov. No vskladiti se je treba še z boljšo polovico, da mi nebi bilo treba iskat kompanjona, kar se pa spet lahko hitr zakomplicira.
Žena je bla za (še sreča da mamo google talk, kjer lahk hitr pokumuniciraš s svojimi izbranci), tak da sem odgovoru Lukatu, da me zanima samo še lokacija koncerta.
Stvar je bla v tem, da je karte dobil kot izžrebanec v oddaji Aritmija in da ima otroke bolne, tak da ni imel šanse it, ga pa razumem, da je bi mu bil koncert verjetno pisan na kožo, saj je tud sam kitarski mojster.
Pa gremo na koncert. Cvetličarna kot plac mi je še kar pri srcu, saj je glih prou velik, da ni glomazen in da se z lahkoto napolne do te mere, da je vzdušje žurersko. Pa še točijo dobro pivo Heineken.
Začetek je bil obetaven, dvorana se je napolnila do te mere, da ni bilo prerivanja in stiskanja in v pričakovanju velikega mojstra je igrala prijetna muzika.
Ko se pojavi glavna zvezda večera še z dvema soakterjema se publika razživi in jim nameni topel sprejem v znakih odobravanja. Prve beseda Vladka so namenjene njegovemu preminulemu rojaku in s parimi besedami v makedonščini utiša publiko do smrtne tišine ter zaključi: slava mu Toše Proeski.
Nato se začne kitarsko mojstrstvo Vladka, ki se poigrava s strunami, kot da bi bili to le podaljški njegovig prstov. Ne vem na kakšen način naj opišem, ampak s tako lahkoto izvablja zvoke iz kitare, da gredo mravljinci pohrbtu.
Ima pa vso to mojstrstvo tudi rahlo napako. Vsake dobre stvari se nekako naveličaš, če postane monotono. Tudi monotonega mojstrstva nekako mora biti konec. Še sreča, da je po parih komadih soliranja izbral komad, kjer mikrofon ni bil tam zaradi napovedi naslednjega komada ampak v njega dejansko nekaj tudi odpoje. Ampak le en komad, potem pa spet nažiganje po strunah. Vmes je dal malo pozornosti tudi svojemu bobnarju, ki je imel kar nekaj časa, da se raztolče po bobnih in pokaže kaj zna. čez nekaj komadov je dobil nekako podobno minutažo tudi baskitarist. Oba spremljevalca sta vredna vsakega trenutka na odru, saj sta res dobra. Ma kaj dobra, odlična!!
Na koncu se je koncert že malo vlekel in dajal misliti ob vsakem komadu, kjer je Vladko tudi pel. Le zakaj si ne omisli enega pevca ali še bolje pevko, ki bi naredila iz njegovih komadov zares veličastne in prepoznavne. Dodal/a bi jim barvo viagra cheap.
Na koncu koncerta sem imel podoben občutek, kot ob gledanju dirke, ko se je Michael Schumacher leta 2005 podil po Indianapolisu pred dvema minardijema in dvema jordanama. Lahko si še tako dober mojster, ampak rabiš celoto in ne samo enaga mojstra kako se razpucava na odru.
Ni bilo slabo. Lahko bi bilo boljše.