Milo receno – mesto je Huuuuuuge! Sicer pa tudi dokaj simpaticno, le da sva si midva vzela SAMO tri dni za njega, kar je odlocno premalo. Mesto je tud cisto. Hocem rect trudjo se kukr se morjo. Drgac je pa vse tolk veliko, da ne mors nikamor pes. Ce dam za primerjavo: Beijing city ima povrsino okrog 16.800 km2, Slovenija jih ima pa 20,273 km2, s tem da jih tam zivi 5 x vec.
Sploh se je pa tezko premikat v tej vrocini, ki vlada tukaj – sigurn cez 40 stopinj. Zunaj tok pripeka, da lahko tekocino vlivas vase in vse gre skos svic ven. Bova pa vsaj barvo dobla. Men se zdi da me je kar ozgal.


Zdej grem nekaj pojest, bom nadaljeval kasneje. Pa en pir morm vase zlit. Aja, nastanjena sva v zelo prijetnem hostlu, praktično v centru mesta, ki se imenuje 365 inn. Ima zelo dobro restavracijo in full prijazno osebje, ki ti napiše v kitajščini določene stavke, kako priti nekam. Midva sva iskala najboljšo tržnico in nama je receptorka napisala v  kitajščini štir stavke, ki sva jih potem kazala kitajcem, da so vedeli kaj jih sprašujeva, od tocke do tocke.  Poleg tega so nama zrihtali karte za vlak do Shanghaja, ki jih je sicer zelo težko dobiti.

Nadaljevanje, dan kasneje.
Pekingu se pozna, da bodo gostili olimpijske igre in tega so se kitajci lotili zelo resno. Tud anglescina na podzemni zeleznici jim ze kar gre, taksisti so se bolj bosi. Pa na avtobusu je bl mal tezje. Ampak tud ce ne znajo anglesk se full trudijo pomagat.


Pogledala sva si prepovedano mesto, na katerega vlada tak naval, da se komaj lahko premikas, ceprav je ogromno. Moram si se enkrat pogledat Zadnjega kitajskega cesarja, da vidim kje je tekal un mulc. Prepovedano mesto je kvadratne oblike in za javnost je odprt samo del. Tri glavne stavbe pa glih v tem casu obnavljajo. Verjetn zarad olimpijskih. Res je da se midva nisva velik sekirala, ker enostavn nisva imela dovolj casa. Ce se samo sprehodis po daljsi stranici, je hoje za dobre pol ure. Sicer prehajas in enega dela v drugega, ni prazen prostor, sam so narjeni nekaksni prehodi med nekaksnimi dvorisci in tudi parki.
En vecer sva si sla pogledat protokol spuscanja zastave na glavnem trgu: Tinamen square, ki je najvecji trg na svetu.
Na enem delu – proti Prepovedanemu mestu imajo na visokem drogu obeseno zastavo, ki jo nepremicno strazita dva vojaka, ob soncnem zahodu pa imajo cel protokol spuscanja te zastave arabmenhealth.com. Ob vzhodu jo menda na podoben nacin dvignejo, sam to je za naj cist prezgodaj. No… spuscanja se seveda udelezi ogromno ljudi, ki so razporejeni za nekasno ograjco v sirokem kvadratu okrog zastave. Ta dan ko sva sla tud midva gledat je blo tam nepopisno stevilo radovednezev, ki so ze vec kot uro pred zacetkom cakali v prvih vrstah. Med njimi sva bla tud midva 🙂 Ko se je blizal zacetek protokola, so ljudje stisnl kot da bi talal bankovce po 100 evrov. Tud ce smo bl zunaj je bil zrak tok zatohel, da Mary enostavn ni vec zdrzala v guzvi in vonju presvicanih teles, jaz sn pa tud komaj zdrzal in si na konc reku – to storis enkrat v zivljenju…. Sam protokol je sicer razkazovanje potrpezljivosti vojakov, ki tam na oni vrocini stojijo kot kipi in jih vsake toliko casa malo prerazporedijo… Cel protokol traja skoraj eno uro.
Obiskala sva tudi poletno palaco (Summer palace), ki je ogromen park in z velikim jezerom v sredini (nekaj tazga kot blejsko jezero) po katerem se prevazajo colncki in z raznimi rezidencami in templji. Bilo je ze pred koncem najinega bivanja v Pekingu in se vec kot eno uro sva se cjazila z avtobusom (metro ne pelje do tam), ki je sicer cist pocen 0,2 eur/osebo (ti pa zaracunajo avtobus glede na razdaljo in ne na voznjo), tak da sva v parku prezivela bolj malo casa in si ga nisva prou ogledala. Bi rabila dobre pol dneva prezivet tam, da bi ga dojela v njegovi lepoti.
Predno sva se odpravila iz mesta sva si privoscila se Pekinsko raco (njihova najbolj znamenita jed), ki nama je bila tud zelo vsec (je se na podoben nacin kot mehiske fahitas – zavita v palacinki in z omako in zelenjavo), se poslovila od najinih angleskih prijateljev Hong in Davida ter sla na zeleznisko, kjer se je zacela nova zanimiva zgodba.

Reblog this post [with Zemanta]