Potovanja je konc. Obiskala sva Rusijo, Mongolijo in Kitajsko. Vsako državo vsaj malo, saj so vse tri zelooo velike in bi za vsako posebej rabu dost več časa, kot sva si midva lahko privoščila za vse tri skap. Vzela sva vstni red, ki je bil nekako od spodaj navzgor, al mal drgač povedan skos je šlo na boljš.
Rusija se nama je zdela predvsem neprijazna, ampak nočem preveč kritizirat, ker so se našli vmes zelo prijazni in prijetni Rusi in nočem bit krivičen do njih. So pa definitivno hudi packi in beseda “okolje” je za njih nekaj povsem nepomembnega. V Moskvi se vsaj trudijo in jo čistijo, tak da se tega ne opazi glih tolk, sam ko sva šla pa proti vzhodu in se zadrževala bolj na podeželju je postajalo vsebolj grozno. Tudi v prelepem okolju Bajkalskega jezera (kjer se nahaja predvsem ogromno turistov, ki prihajajo iz raznih koncev Rusije poleg manjšine tujcev) ostane za vsakim kampiranjem ali samo piknikom ogromno smeti, ki jih enostavno pustijo tam, kjer jim pade iz rok. Z Mary sva prekolesarila cel otok Olkhon, po širini in sva videla precej nagravžne stvari v povsem odročnih kotičkih. Kar težko si predstavljam, kako bo to zgledal čez par let, saj je turizem na tistem koncu očitno v porastu.
Mongolija je za spremembo od Rusije precej bolj prijazna dežela, prav tako veliko več ljudi zna angleško, kar je tudi ena pozitivna odlika za deželo, ki si želi biti predvsem turistična. Jaz samo upam, da bodo znali ohraniti svojo pristnost. Ti procesi spreminjanja družbe gredo ponavadi počasi, v Mongoliji bo to verjetno še počasneje, saj nekateri res še živijo na povsem bazičen način brez kakršnega koli udobja, ki ga ponuja današnji svet (tud v Mongoliji v Ulan Batarju). So pa tud Mongoli packi in tam nas je še skor bolj bodli, mogoč tud zarad tega, ker je narava lepša. čas, ki sva ga preživela v Mongoliji je bil zelo dobro izkoriščen in mogoče malo preveč na kratko odmerjen. Jaz bi se vsekakor še rad vrnil tja. Mogoče naj je tud mal presenetl to, da tam sploh ni tolk pocen, glede na njihov standard. Določene stvari so cenej kot pr nas, sam je pa tud velik stvari, ki so glih tolk drage. Mogoč jih kot turist lahko obideš (ne rabiš kupvat oblek, biciklov, itd.), sam vseen nardi vtis. Kako si lahko oni to privoščijo…
Kitajska je bla najbolj zanimiva. Spet želja, da bi imela več časa, ampak se bova definitivno še vrnila tja. Življenje je pocen, ponudba je ogromna imajo blazno zgodovini in v preteklosti so počel zanimive in odbite stvari. Predvsem je pa vse zeeeeloooo veliko. Ogromen in mogočen je tudi Veliki zid ali Kitajski zid, ki je mogoče naredil največji vtis. Zadeva je res gromozanskih dimenzij. Predvsem dolžina in ob terenu, kjer poteka in seveda njegovi višini in širini. Tud Prepovedano mesto in Poletna palača sta ogromna in prav tako stolpnice v Shanghaju, ki so neverjetne. Tam se mora pretakat ogromna količina denarja, ki jim omogoča vso to bahanje z stolpnicami, ki se dejansko dotikajo neba. Podeželje Kitajske je po pripovedovanju ostalih popotnikov, ki sva jih srečala na poti, čist druga zgodba.

Zdaj je na vrsti realno življenje. Jutr je šiht, upam da se mi je ratal dovolj spočit, čeprav sva imela samo dan in pol časa za regeneracijo in vrnitev pod Alpe.
Bom probal mal uredit in dodat slike med poste, ki sem jih objavljal v tem času, tak da me čaka kar dost dela, saj je tud slik zlo velik.
Je pa vseen kar prijetno pridt nazaj v našo lepo deželo. Vožnja z vlakom iz Munchna v Ljubljano je pa ob teh dimenzijah, ki sva jih prepotovala prava šala. Je pa naš vlak kar lep in udoben v primerjavi s tem kar sva videla. No, Kitajski so definitivno boljši… in tud cenejši.