Glede na to da sva bila v Maroku več kot dva tedna sva se že malo navadla na njihove finte in kje hočejo oni oderuško zaslužt. Definitivno je ena takih priložnosti za taksiste povezava letališče mesto. No imajo tudi avtobusno povezavo, ki stane 20 dirhamov po osebi in štarta iz centra mesta. Midva sva si vzela dovolj časa tak da sva v miru čakala avtobus št. 19 na postaji, seveda so nonstop hodil težit taksisti da se naj raje peljeva z njimi jaz sem samo mirno odgovoru da dam 40 dirhamov, pa je bl ponavad takoj mir. Tam na postaji se nama je nekak pridružu še en fant iz Belgije, ki ni točn vedu kako je glede avtobusa, tak da sva mu razložlain smo zelo hitro navezali stik. Potem je spet pršu en taksist in zdej sn mu lahko ponudu 60 dirhamov, kar je pa že dobra cena, ampak on je na vsak način hotu met 70 dirhamov. No na konc je popustu on in tako smo se s taksijem peljali na letalšče s kar dovolj veliko časovno rezervo. Belgijec se je poslovil, njegov let je bil malo prej, midva sva se pa podala v vrsto za check-in na avion.
To je v Maroku zelo utrudljivo, saj so zelo počasni in vsi se vsevprek urivajo. Nekako nama je to uspelo in v naslednji vrsti za carino, kjer sva se postavila v najkrajšo vrsto, ki se je sicer malo kasneje spremenila tud v najširšo, sva srečala še več rojakov. Bilo nam je skupno čudenje kako se folk čist mirne vesti sprehodi mim tebe, kot da mu pripada mesto nekje blj odspred čeprav je potem vrsta čist natlačena in zmešana. Ti Maročani res nimajo nobenih manir. Še bolj je smešno samo vkrcavanje na avion, oz. čekiranje kart. Vsi so itak natlačeni v nekem polkrogu okol vrat in se prerivajo in nekak se tam najde en možakar s petimi pasporti v rokah in ko mu pregledajo karte je seda treba spustit mimo vse tiste od katerih pasporte je imel onv rokah. Potem se tipično od odzad nekje začne rinit ženska z vozičkom in se par otrok, tak da rata čist cela zmešnjava. Uuuuh, sploh ne smeš prevč mislit, čene bi kar mal popizdu.

No ampak tam sva spoznala tud en par, Simona in Mino, s katerim smo si imel itak full za povedat in smo tud ugotovil, da imata plan iz Benetk z vlakom proti Sloveniji. Seveda sva takoj ponudila prevoz, saj sva bila sama z avtom onadva sta pasprejela vabilo, kar je obetalo kratkočasno vožnjo do Lj.
Zataknil se je edin ko smo se že napakiral v avto, saj le ta nikakor ni hotu vžgat. Kriza. Simon je šel do prve črpalke po pomoč jaz pa sem klical AMZS v upanju da me pridejo iskat. No izkazalo se je da nimam asistence tujina, tak da mi ne ostane nič druzga kot da si zapišem telefonsko italjanskega avto kluba da me bodo rešil. Simon je prišel nazaj s številko najbližjega mehanika ampak sem se raje odloču za avto klub v upanju da me bodo takoj rešil in da gremo dalje. Tu se je pokazala dobra plat najinega povabila, saj Simon tekoče govori italjansko in nama je lahko full pomagal že da smo povedal unmu ki je prihajal, kje je naša lokacija. Avto smo že prej porinil ven, da ni bil več za zapornicami.
Uštimat niso mogli, zato smo se naložl v avto, avto na tovornjak in smo se peljali do delavnice. Tam so porabil ene pol ure da so ugotovil da je zaribal alternator in da bo trajal vsaj do petih popoldne da oni to zamenjajo in da bo koštal 400-500€. Nama ni ostal druzga kot da upava da bo bližje 400 kot 500, Simon in Mina sta šla pa itak na vlak, le da 2 uri kasnej kot sta planirala. Res sta nama bla v pomoč.
Po tem sva se šla sprehodit po Benetkah, ki so res lepe in zanimive (slike), le mal preveč sva bla zmatrana, saj sva bila praktično čist neprespana.
Avto je bil zrihtan ob 4ih popoldne, potem pa sam gas domu, tak da sva bla nekje ob 6ih srečno doma. Mal naj je dodatno koštal sam se je srečno iztekl. V parih dneh bom že nadoknadu izgubljeno energijo.