No pa sva tle… na koncu sveta. Sicer je bilo potovanje z vlakom prav zabavno. Irkutsk sva zapustila v lepem soncnem vremenu, polna lepih vtisov in ob 20:45 po lokalnem casu sva se ze pocasi cizala proti vzhodu/jugu.
Vlak je bolj star ampak cist in lepo vzdrzevan, tako da nimam kaksnih pripomb na prevozno sredstvo.


Res ne potuje glih z nadzvocno hitrostjo sam imas itak postlo pa se lahk zleknes. No dobila sva zgornji dve postelji, kar je v bistvu boljse. Ko ti pase it lezat se pac potegnes gor, drgac pa posedas pri spodnjih sosedih. Midva sva dobila v kupe dva Danca, ki sta bla res pojavi. Najprej smo se mal postran gledal sam to ni dolh trajal. Sicer sta bla bolj mulca (20 in 22 let) tak da jih je se cist razganjal, pa se polna kesa sta bla. Res majo hud standard ti danci.
No v bistvu je bil cel vagon ena velika internacionalna druzina, saj smo se prakticno vsi drzali skupaj in pogovarjali med seboj. Dva avstralca, american, francoz in spanka, poljak, nemec, korejc, in dva danca in dva slovenca. Blo je sicer se nekej drugih ljudi, ki so se pa bolj zase drzal. Imel smo pa se eno rusko mamo, v bistvu kondukterko, ki je lepo skrbela za nas. Sam enkrat nam je zaklenila wc…. ko sem jo lepo prosil, da me bo razneslo (glih prej smo dobil eno trgovinco s pivom na postaji) je samo rekla NJET in vzela prazno flasko in jo lepo stisnla v roke. No potem je bilo velik lazje… Bili smo glih v mejnem podrocju in vsake tolk cajta so nas zaklenil v vagon za carinski pregled. No ce bi kaj bolj razumu rusko bi se lahk tud drgac znajdu.
Preckanje rusko-mongolske meje sploh ni macji kaselj. Sicer nec kej velik ne tezijo, sam en kup enih papirjev moras spisat in vse skupaj je trajalo 8 ur, da smo dejansko preckali mejo. GROZA. Dolgcas za ponoret.
Sicer smo se pa zelo zabavali in una dva danca sta bla res huda modela. Upam da naj bosta obiskala v sloveniji, da jih peljeva v vinsko klet.
Prihod v Mongolijo je bil po svoje zelo lep. Pokrajina, ki se je videla iz vlaka je bila full lepa in spokojna. Le tu in tam se videl kaksno credo konj in njihove sotore.
Slika se je popolnoma spremenila ob zacetku mesta Ulan Bator, saj je na obrobju strasansko grdo in revno. Brrr, kar zmrazi me, ko pomislim kje nekatri zivijo.
Na postaji so naju ze cakali z napisom Miha in Marije (zgleda da Hong ne ve cist tocn kak se prou napise – sicer pa prou simpaticno) in ze vsi so na vlaku vidl… kao vaju pa ze cakajo in naj klical….
Do hostla je blo kar blis, hostl sam je pa tud full lep. Dobila sva najbolj `posh` sobo izmed vseh. Imava veliko zakonsko posteljo, lasten tus in wc za 16$ na noc.

Tud ostali deli hostla so full lepi in prou namenjeni skupnemu prezivljanju z ostalimi popotniki, tak da si ze kar takoj v dogajanju in organiziranju naslednjih korakov (jutr gremo na dvodnevni izlet na podezelje). Najina prijateljica Hong se je res potrudla za naj. Res je lustna.
Zdej morva nekako dobiti prevoz do Pekinga, kar zgleda da ne bo tako enostavn. V bistvu si morva bookirat plac.
Greva mal pohajkvat po mestu. Dobr filing je zunaj. Mongolija rules!! So far.