Dva dni nazaj, v cetrtek, sva se odpravila na pot na otok sredi bajkalskega jezera, kjer naj bi bila slikovita narava in `pravi` bajkal. Sprva se to ni zdelo kot nekaj posebnega, ampak sem danes na povratku razmisljal, da sva naredila nekaj takega kot da bi prisel v ljubljano na dopust in bi vmes skocil se v Split. In to se predno so zgradili avtocesto tja. Se vec, tukaj del poti poteka po makedamski cesti, ki je ful narebrana in trese kot hudic. Pot v eno stran vzame okol 8ur s tem da si natlacen v avtobusu ali pa v minibusu kot kaksna sardina z ruzakom na kolenih. Vsake tolk casa se se mora bus prebijati skozi credo krav, ki prosto tava po cesti. Pa naj bo to v blizini mesta ali na podezelju dalec od prve hise.

Narava je res cudovita, le da ima majhno napako. Kjerkoli so ljudje (predvsem Rusi) tam so tudi smeti. Res so nemarni ti Rusi. Se sreca da sva v zgodnjem razcvetu turizma v tem predelu, ker si kar tezko zamisljam kako bo cez par let.

Je pa res da ima vsa ta lepota tudi svojo ceno. V vasi kjer je nekaksno turisticno sredisce, oz. kjer se normalno da dobiti prenocisce zivljenje poteka na nivoju izpred 200 let. Prakticno ni tekoce vode iz pipe, wc je izkljucno na strbunk, tus je pa sredi njive krompirja…. v vsakem primeru zunaj normalne bivalne stavbe. Midva sva bila v novejsi hisi, kjer je bilo na oko zelo lepo urejeno, ampak sva imala grozne postelje. Ali bolje posteljo, saj sva eno noc oba prezivela na eni postelji, ki je bla cist zjahana.

Prou oddahnil se mi je ko sva dobla takoj plac na avtobusu za nazaj. Ze to me je skrbelo, da me prime srat 🙁 predno odideva. Res sem razvajen…. sam to clovek ugotovi sele takrat, ko ni vec osnovnega udobja.

Ljudje so drugace bolj prijazni na vasi kot po mestih, kar sicer ne preseneca, saj je po celem svetu isto. Ampak udobje pa tud steje. Zdaj sva varno spet v objemu Irkutska, ki se v lepem vremenu vseeno zdi malo bolj prijazen, kot ob prihodu, ko je bilo povsod polno luz in blata. Fino je ker so trgovine odprte skoz, tak da ni problema, ker naj kar zavede ura, ker je sonce se dokaj visoko, ura je pa ze 9 zvecer. Je treba se po hrano skoct, ker je tle v hostlu kar uredu kuhinja in Ruska hrana nama nekako ne gre prav dobro v tek.

Pivo se dobi pa itak za vsakim vogalom. Isto kot v Moskvi. Zdi se, da je to tukaj osnovna dobrina.

Zdej se bova pa zleknla na kavc in izbrala en film iz zbirke DVD-jev, ki jo imajo na razpolago tukaj v hostlu, ker sva oba cist prevc zmatrana, da bi sla v mesto. Imava jutr se do vecera cas, da se razgledava po mestu in da si Mary izbere svojo Matrusko.