Pocas se udomacujeva v tej Kolumbiji, ceprav se zmerom nisem se cist lociran v tej juzni ameriki. Svet postaja tako majhen, da je treba iskat razlike z lupo da najdes identiteto neke dezele. Sploh ne dvomim da se mi bo Kolumbija prirasla h srcu saj se sva vedno obkrozena s prijaznimi ljudmi, pa tudi kar jih srecava na ulici so vec al manj zelo prijazni in ustrezljivi. Danes se nama je naredilo da sva sla na mestni avtobus in ugotovila da imajo tukaj tudi take kartice kot pri nas, le da je mozno vstopiti na avtobus le ce prislonis kartico na avtomat. Nekaj podobnega, kot je to na smuciscih, ko se palcka, ki zastira prehod premakne naprej in te spusti noter.

1 2 ►

No tukaj se je takoj nasel mozak, ki je pac trikrat prislonil kartico, dvakrat za naju in potem se zase, nato sem mu pa povrnil strosek v denarju. Pa v bistvu tud ce mu nebi, bi to storil za naju, popolna tujca. Na vsakem koraku nekako zacutis njihovo odprtost, tudi ce nimas z njimi ‘biznisa’. Tukaj je velika razlika med azijo in juzno ameriko, saj je prijaznost v aziji prav tako na vsakem koraku, le da jo najprej placas z neko uslugo, potem so pa prijazni, brez nic pa ni nic. Na tem koncu sveta pa ni cutiti pozrtosti za denarjem, tukaj je vec vredno zivljenje in medsebojno razumevanje. Res da obstaja tudi kriminal (zaenkrat ga se nisva obcutla in upam da tako tud ostane) vendar to niso vsi ljudje, to je pac gverila, ki se bojuje za svoj nelegalni biznis in potem pade zraven se drug kriminal, ker jim je pac to vsakdanjost. Vlada se mocno bori proti njim in s casom ji bo s tako zagnanostjo tudi uspelo. Policije je na cesti res ogromno vsaj v bolj obljudenih predelih.
Opazam ljudi tukaj in par stvari mi je posebno padlo v oci. Najprej to da se po mestu, tudi v casu kosila, vsi premikajo zelo lagodno in brez naglice. Meni so prepocasni tudi za ‘dopustniski’ tempo, kaj sele da bi bil v sluzbi iz eneka konca na drugi. Pa ne samo jaz, mislim da ima cela evropa precej vecji tempo hoje po mestu, predvsem kadar gre za opravke. Druga stvar je kajenje, ker res redko vidis koga kaditi. Ne bom reku da noben ne kadi, le to, da je to veliko vecja redkost kot opazis drugje. Mogoce bom to mnenje se spremenil, le po parih dneh je tako.
Vceraj sva bila v mestu in sla malo plesat salso, vendar nama to nekako ni prevec domace, ali pa nama nekako ne ustrezajo ti njihovi disko bari, kot smo jih pri nas poznali predvsem tam v devetdesetih, kjer se pac odvijajo ti zuri. Obstajajo seveda tudi boljsi klubi, sam so tukaj oddaljeni iz mesta in je potrebno tja s taksijem pa zaenkrat se nisva zbrala te energije, da bi sla tja. Vsega se pac ne da.

Dans smo imel BBQ night tle v hostlu (Pelikanlarrycali), je prisel lastnik hostla (en starejsi nemec) in nam pripravu 4 vrste solate ter speku na zaru cel kup mesa, da smo ga kumaj pojedl. Prav zabavn je, ko je druscina iz celga sveta tak za skupno mizo in ko padajo zgodbe ena za drugo…
Ura je polnoc in grem pocas spat, jutri pa spet na pot. Se malo na jug v mesto kjer je menda najbolj ziva indijanska kultura.