Mestece, ki po svoje ni nec kaj posebnega na prvi pogled naju je cisto ocaralo, tak da sva se odlocila, da ostaneva tu do konca dopusta. Bova sla drugic v San Gil in se kam drugam, tokrat je zmaga Taganga.
Kot prvo sva prisla v najboljsi mozen hostl, ki sem ga kdaj videl in to mnenje z menoj delijo vsi stanovalci tega hostla, ter tudi ostali, ki so malo manj srecni in morajo biti kje drugje po mestu in hodijo v La Casa de Felipe samo na vecerje ali malo polezavat. Ta prostor je vec kot samo hostl, ima svoj bar ima odlicno kuhinjo in velik vrt posejan z mizami, kjer je vsak vecer na voljo kakih 6 do 7 odlicnih jedi. Atmosfera je prav enkratna in na tem mestu se enostavno morajo zgoditi prijateljstva. Ne mores biti tam in nobenga ne spoznat. V to moznost enostavno ne verjamem. Na vsakem vogalu in po celem vrtu so obesene visece mreze za pocitek, na vrhu je odprt prostor za druzenje, kjer se da opazovat tud soncni zahod nad zalivom nizje v mestu.
No, midva sva spoznala cel kup ljudi in verjamem da bom vsaj s tremi ohranil tudi stike v prihodnje. Zanimivo pa je da sva bila po dveh dneh kar vesela da sva se ‘morala’ preseliti drugam, saj ni bilo mozno vec podaljsati sobe, je bila ze bookirano naprej. Hostl je po moje nonstop poln do maksimuma. Isto se je zgodilo se parim ljudem. Prej enostavno ne ves kolk casa bi tam rad ostal zato enostavno pac bookiras za 2 noci. Razlog je bil v tem da nisva imela najboljse sobe, saj je bila obrnjena proti terasi in bila blizu kuhinje, tako da je bilo bolj malo miru. Z veseljem bi se preselila tudi v klaksen bolj miren koticek hostla.

Torej koncala sva nizje proti morju v prijetnem hostlu in se potem vsak vecer vracala k Felipeju na vecerjo.
Kaj je bilo tukaj tolk dobr…. hm ali je bila to plaza? Ne vem, saj ta ni bla glih top, kar sem jih do sedaj videl. Je bila pa ena precej lepsa plaza dostopna s colnom, kakih 10 min stran v naslednjem zalivu. Playa Grande.
Mogoce je bilo to nocno zivljenje. To pa vsekakor. Po navadi je bil vrstni red tak: Vecerja pri Felipeju, koktejl v Pachamama, kjer je bil happy hour od 20 – 22 ih in si dobil dva koktejla za 4 eur. In to koktejla kot se zagre, z dokaj veliko mero alkohola in izvrstnega okusa. Po tem je bil na vrsti Sensation klub, najglasnejsi disko v mestu, kjer sem imal zadnji vecer prav neverjetno izkusnjo. Ko sem prisel drugic po pivo za sank mi je kelnar reku, da mu je zelo vsec moj obesek okrog vratu in da bi ga rad zamenjal s svojim ‘amigo amuletom’, pa sem se mu lepo zahvalil za ponudbo in reku da ga ne morem dati, ker je to moje zarocno darilo, namest prstana. Tipcek je takoj razumel in se enkrat poudaril da se mu zdi zares lep. Ko sem prisel pa tretjic po pivo mi je pa v roke stisnil se svoj amulet in rekel da naj ga vseeno imam in da mi ga podarja. Men se je zdelo res super in mi je postalo se bolj vsec v tem klubu.
Naceloma je bila naslednja postaja klub Mirador, ki mi je bil tudi najbolj vsec. Hisa na robu vasi malce dvignjena in na strehi terasa tako da si imel krasen razgled na cel zaliv in tudi cez celo Tagango espanolfarmacia.net. Gor na terasi je bilo res fajn, ker je se prav prijetno pihalo, tak da ni bl vroce.  Tist veter v laseh in pogled na zaliv ter zelo glasna salsa, regeton ali pac neki karibian disco ritmi, s pivom v roki, vsi super kul razpolozeni in seveda v ritmih glasbe… neprecenjivo.
Po tem je bila se zadnja postaja, ki sva jo midva obiskala samo zadnji vecer, ko smo res mal dlje potegnil, saj nas je kar nekaj naslednji dan odhajalo naprej in smo ga hotel se orng zazurat skupaj in v druzbi se je znasel en domacin, ki je vedel kje se dogaja smo prisli v Israeli house. To je bila nizja hisa sredi naselja a je bila obdana z visoko ograjo, tak do so skozi lino kukali ce si primeren gost, da so te spustil noter. Znotraj je bila nekaksna terasa z podolgovatim kamnitim bazenom na dnu bazena je bila pa narisana davidova zvezda. Pet podobni ritmi iz zvocnikov in vsi vec al manj se malo bolj pijani, kot na prejsnjih destinacijah…
Nismo vsak vecer obral vse lokale, razen prvih dveh, ki sta bila stalnica, potem pa se enega ali dva naprej.
Obiskala sva tudi park Tayrona, ki je oddaljen kaki 2 uri voznje z avtobusom, potem pa prides v neko dzunglo, ki ima narejen lepo potke da se sprehajas in opazujes divje rastje in poslusas krike in sume zivali, po kaki uri in pol hoje pa prides do kampa in cudovite plaze, kjer se da tud prespat, saj imajo na razpolago visece mraze ali pa sotore. Midva nisva prespala tam, ostali iz ‘najin druzbe’ so, tak da sva imela en vecer tud zase potem v Tagangi in nama je bilo prav lepo.

Zdej sva ze v Bogoti prespiva se eno noc in potem domov. Kratko a sladko je bilo letos tole potepanje po Kolumbiji. Enostavno mi je ta drzava totalno kul. Noben ti ne tezi kaj prevec, nisi tretiran kot turist, ceprav sem preprican da turisti placujemo visjo ceno kot ostali domaci gostje, ampak se mi vseeno ni zdelo prevec drago.