Tokrat potujeva podnevi, kar pomeni, da je bilo treba zgodaj vstat. Ponavad mi gre to bolj slabo, tokrat pa nisem ime vecjih tezav z vstajanjem. V bistvu sva se oba zbudila ze pred budilko, pa ceprav je bila nastavljena na 4:30. Zaenkrat vse poteka gladko, prevoz na letalisce je bil tocen, avion za Abu Dabi tud kak bo pa z nasledjim bomo pa vidl. Zanimiv se mi zdi edin to, da imava na poti nazaj full dast cajta in se nama nikamor ne mudi, kot je blo to recimo v nasprotni smeri, ko sva vse lovila za rep. Po svoje imam raje lovljenje za rep, kot pa ure sedenja na letaliscih. Se dobro, da imam s seboj windstoper, ki ga na celem potovanju uporabljam samo za bivanje v letaliskih postorih, kjer je prav mrzlo. Se posebej, ce moras kako uro sedet v totalno naklimaiziranih prostorih se lahk fajn prezebes.

Evo, tak je blo tokrat, vsi ki stebrali to dogajanje lahko v naslednjih dneh pricakujete se slike, ker se mi jih enostavno ni dalo rihtat vmes, ker ti to vzame cist prevec dragocenega casa, ki ga je bilo treba iskoristit. Azija ponuja toliko zanimivih stvari, ki so tudi financno dosegljive za backpackerski zep, da sva imela v treh tednih samo tri dni, ko sva zjutraj lahko polezala tja  do devete ure. Po svoje je  to tud fajn. No, men je blo, sam ce bi pa to edn vnaprej povedal, bi se mi pa verjetn zdel mal manj zanimiv.