No, kje smo ostal… Nazadnje sva si v Hanoju zrihtala nocni vlaka za Lao Cai mesto na severu Vietnama, od kjer je potem izhodisce za v mestece Sapa v severno Vietnamskem hribovju. Spanje na vlaku je bilo meni zmerom vsec, ker te lepo z enakomernimi zvoki tudum-tudum-tudum… pospravi v svet sanj se predno se zaves. Zjutraj je bilo spet treba zgodaj vstat, kot vecino dni, ki jih prezivljava tukaj in se predno sva se dobro zavedla, ko sva stopila iz vlaka naju je ze edn pospravu v minibus za Sapa. Res mi je blo vseen s kom se peljeva, saj sem vedel kolk prblizn mora bit cena, vse ostale razlike so pa zanemarljive saj sva se ze ene tolk navadla njihovih for, da se nekak znava ubrant. Ta prevoznik je imel najbolj tipicno ‘nategavscino’ tukaj, saj naj niso pustil na avtobusni, ampak direktno pred vhodom v nek hotel. Midva sva pac ubrala najino standardno in sva jim rekla da ze imava bookiran en drug hotel, ki sva si ga pac izbrala iz vodica.
Sicer je pa ze sama pot iz Lao Cai do Sapa pravi uvod v to kar te caka v naslednjih dneh. Cesta se vzpenja v hrib, voznja traja dobro uro, ali nekje uro in pol in vseskozi lahko opazujes rizeva polja ki so v terasah vklesana v bregove. Pogled je res fantasticen in midva sva se ze res veselila pobliznjega stika s tem podezeljem.

No, ko sva se suvereno odpravila proti ‘najinemu’ hotelu sva sproti dobila spremstvo parih zensk plemena ali ljudstva, ki zivi na tem podrocju. Nisem si uspel zapomnit kako se jim rece, le toliko vem da se tipicno oblacijo in jih takoj spoznas, predvsem so pa oni tisti, ki obdelujejo rizeva polja na tistem koncu. No te zenske so bila prav zanimive, kar hodile so za nama in se skusale nekaj pogovarjat, v stilu ‘kako ti je ime?’, ‘koliko si star?’, ‘od kje prihajas?’… kasneje sva ugotovila, da imajo pac neko taktiko kako se priblizat cloveku predno ti zacnejo ponujat izdelke domace obrti in to pocnejo ze mali otroci, pa tudi starejse zenske. V bistvu to pocne samo zenski spol.
No prsla sva do ‘najinega’ hotela tud s pomocjo enga fanta, ki se nekak ni dal prepricat, da ze imava rezervacijo in naj je tud spremljal v upanju, da bova sla v ‘njegov’ hotel. Na koncu se je pridruzla se ena punca in potem sta se s tem fantom skor stepla kam naj greva midva. Prav hecno ju je bilo opazovat ko sta se kregala. Pa ne prav hudo zares, bolj v smehu. Tudi vseh opazujocih, torej naj in tistih zensk, ki so bile tud kar zadovoljne z najino odlocitvijo.
No potem je prislo do novega preobrata, saj sva namesto sobe v hotelu vzela kar dvodnevno turo, ki se je zacela cez eno uro, spala bova pa pri domacinih v sklopu te ture. Potem sva si se zrihtala vlak za nazaj v Hanoj, izprosila tus, saj sva bla prakticno ze dva dni na poti in brez sobe.
Na treking nas je slo 8 turistov in vodic, ruzake sva pustila v hotelu, zraven so se pa kar pridruzile tiste zenske od prej in se nekaj novih je blo zraven, tak da nas je bla kar velika skupina ena 20 ljudi na pohodu. Kostal naj je 25 $ po glavi, kar se nama je zdel zelo sprejemljivo s tem da smo dobil 2 kosila vecerjo in zajtrk plus spanje.

Sam pohod se je hitro sprevrgel v prijetno druzenje, saj so bili vsi udelezenci zelo uredu. Kanadcanka Melisa, en Belgijec Peter, ki je v zacetku zgledal bolj cuden, sam je bil kar faca, potem so bili pa se stirje mladi Danci, ki so nekak nasl skupno tocko in so si imel full za povedat, tak da se nismo poblizje spoznal, ceprav so bili zelo prijetna druzba.
Iz mesta Sapa, ki lezi ene 1600 m nad morjem smo se zaceli spuscati v dolino in pot je bila kar strma in blatna, tak da smo se kar lovil, pa so uletele une zenske do vsazga posebej – vsaka si je izbrala enga izmed nas – in so nas drzale za roko. Najprej so bile na vrsti punce, mene je ena sam spremljala, kao da obvladam hojo po takem terenu, potem mi je pa enkrat mal spodrsnl, eno ze me je ena drzala za roko in zaupanja je blo konec, ob vsakem bolj nevarnem terenu je bla tam kjer je bilo najbolj pomembno. One so bile tako stabilne, da smo mi sam gledal, obute pa v najbolj ceske opanke. Poleg tega so imela na hrbtu kose, moja pomagalka je imela pa na hrbtu 3 meseno puncko. Res neverjetne, kot gamsi sam da so imele roke fraj.
Prvi dan smo prehodili  cirka 16 km in okolica je bla vseskozi naravnost fantasticna. Rizeva polja vsepovsod razni potocki in slapovi, potem njihove kmecke hiske ter bivoli in goske okoli… pravo dozivetje. Poleg riza pa tukaj gojijo tudi indigo rastlino in konopljo, da si delajo obleko in jih potem barvajo v njihovo znacilno barvo – temno modro vijolicna. Vmes se je se mal uscal, sam to sploh ni bl vazn, ker smo bli ze itak mokri od svica, blo je sam se mal bolj blatno in spolsko.
Popoldne smo prispeli do domacije, kjer smo se potem nastanili in tam smo preziveli en super vecer. Najprej smo imeli malo casa, da se sprehodimo do reke in malo odmocimo, vmes smo srecali nove zenske, ki so spet ponujale izdelke raznorazne in tako docakali vecerjo. No se praj naj omenim da so ble nase prve spremljevalke doma iz ene vasi pred koncno vasjo kjer smo spali in one gredo vsako jutro v mesto Sapa na trznico potem pa spremljajo turiste na poti in sproti upajo da bodo se kaj prodale. Seveda je vsak nekaj kupil ze zardi tega, ker so nam pomagale in vlozile veliko truda v nase udobje, tud ce smo potem vidl, da smo vecino dosti preplacali tiste torbice nam je bilo vseeno, saj so si zasluzile.
No vecerja je bila res obilna in imeli so hladilnik z mrzlo pijaco vkljucno s pivom ter kot se za te kraje spodobi tudi bong in rizevo vino. Tega je blo treba kar nekaj popit, saj se je predvsem gospodinji kar skos mal nazdravljalo. Mene to ni glih prov motil. Vecer smo preziveli v dolgi debati in s polno mero dobre volje, tak da mi bo se dolgo ostal v spominu. Imel so tud eno skrhano biljard mizo, ampak za mal tolct po kuglah je blo cist uredu.
Naslednji dan je bil malo krajsi kot prvi in poleg sprehoda med rizevimi polji smo sli se skozi bambusov gozd… Vrnil smo se ob ene treh popoldne do mesta, se glih prou da sva si spet izborila tus in imela se dovolj casa za sprehod po mestecu. Sicer je bla vec al manj ena sama velika trznica, sam sva se vsen mal zabavala s pregovarjanjem z domacini.
Ob petih smo se dobili se z Meliso in Petrom, da gremo se nekaj skupaj pojest in zasli smo na neko rostilj trznico, kjer je cela vrsta ponudniokov jedi na zaru, ki ti jo specejo direkt pred tabo. Najbolj zanimivo je blo, ko smo zvedeli da lahko dobimo tudi kaco nazaru in seveda je bilo treba probat. No kar se mene tice lahko recem da ze dolgo nisem jedel tako dobrega raznjica/mesa.
Potem pa spet na vlak… … in zjutraj sva se zbudila v Hanoju.