Ker se nekak še nismo imel zadost smo se odločili za drugi del dopusta na kopnem, čeprav samo za slaba dva dneva. Vreme nam res ni bil najbolj naklonjen, saj smo se že v Biogradu zbudili v sivo in pusto jutro, potem je bila pa na poti proti predoru Sv. Rok tako močna burja, da je bila zaprta kompletna avtocesta. Že sama gužva na avtocesti je bila grozna, saj smo morali zapustiti avtocesto pri Maslenici tak da smo izgubili več kot 2 uri zaradi tega, kaj šele težki oblaki, ki so viseli nad glavo.
Samo vzdušje je bilo bolj klavrno vse do izhoda iz tunela, ki te pripelje v Reko, kjer se je kar naenkrat pokazalo sonce in temperatura se je dvignila iz mrzlih 10°C na zelo primernih 23-25°C. Tud mi smo oživeli in spet se je naselila dobra volja. Trajekt za Cres smo ujeli skoraj za rep, niti piva si nismo utegnil privoščiti kot se zagre. Še dobr da to gostinci dobro vejo in imajo pripravljene plastične kozarce, ki jih lahko neseš s sabo na ladjo.
Do vasice Beli, ki je bil naš cilj in drugi dom Samota in Katre je bilo zelo blizu (vsaj v primerjavi s cijazenjem v koloni malo prej), ozke potke po Cresu so pa očitno namenjene boljšim šoferjem, saj ne nudijo klasičnega udobja lastnega voznega pasu, ampak moraš biti nonstop na preži, kaj se bo pokazalo za naslednjim ovinkom in tud reakcijski čas je mora bit čimbližji ničli.
Prva stvar v Beliju je bil obisk plaži in kljub malo nižji temperaturi je pivo zelo pasalo. Kmalu je bilo treba it v Penzion Tamontana, kjer smo kasneje tudi jedli, pili in spali.
Že najbolj neizkušen žurerski laik bi lahko po prve pol ure sklepal, da bo dans veselo. Za začetek smo dokončali obrok, ki ga na sosednji mizi nekek niso zmogli. No, šlo je za par krompirjev in koščkov ribe, ki so bili očitno preveč. Potem je začela počasi prihajat na našo mizo tudi hrana, ki je bil tja namenjena. In seveda ni manjkalo vino. Dosti vina. To so pač trenutki, ko se človek naje preveč in si prav nič ne očita. Nasprotno, očital bi si, če nebi jedel…

Kitara ni dolgo samevala, le da jo je nekako njen lastnik prepustil naši ekipi. No… Igorju. Mal je še trajal potem smo pa že noreli in plesali okrog šanka, dokler ni bil čas za ogled centra vasice. Trenutek sicer ni bil idealen, saj je spomin počasi že pešal, menda je bilo precej hladno in smo se stiskali na klopci tam v središču vasice, tak da smo se na hitr obrnil in odšli v svoje sobe.

Zjutraj nas je čakal odličen zajtrk, ki je po obilnost že mejil na kosilo, nato smo si privoščili streznitveni sprehod po bližnji okolici, zaužili še eno malico poravnali račun in z željo po volitvah odhiteli na trajekt. Očitno je bilo malo preveč ljudi namenjenih v isto smer kot mi, tak da smo rezultate volitev poslušali na radiju, smo pa naredili še skupni zaključek v Trnovskem zvonu in se zmenili da gremo jadrat spet takoj, ko se malo ogreje.