Danasnji dan je bil sicer se kar pester ampak zaradi cisto drugih stari kot bi si mislila. Najprej sva morala priti iz Nyaungshwe – ja, blizu Inle Lake v blizino mesta Heho, kjer lezi letalisce. Taxi do tam so kar precej dragi, ker se vsi nekako zavedajo priloznosti za zasluzek, midva sva pa imela casa do 14:00 da prideva tja in sva torej izbrala lokalni promet. Se bova ze nekako znasla saj je treba samo enkrat prestopit vmes, razdalja pa tudi ni taka.
Najprej sva sla na nekaksno postajo v Nyaungshwe, kjer ustavljajo Pick-up-i (ponavadi je to Toyota Hilux letnika 1980 ali se prej), ki so predelani za prevoz ljudi in tudi tovora. In po dobrih 10 minutak se res prikaze en do maximuma nalozen pick up, uni lokalci, ki so ze vse izbrskal od naj kam hoceva in kako, so nama vse urejali in videti je ze bilo da bova cakala naslednjega. Moznost je se bila, da stojiva na zadnji polici potem bi bila voznja celo zastonj. Menda.. Pa tudi to ni bilo vec videti mogoce, ker je tam stalo ze kar nekaj ljudi. Ko sva se ze sprijaznila s cakanjem naslednjih 20 min so oni nekaj urejali in se reorganizirali da so nasli dva mala koticka in naj zbasal noter, ruzake pa na streho. Res imajo ponavad se sardine velik vec placa… Mary je nastela 27 ljudi, vmes je skocil se edn gor in se drzal nekje ob strani. Pa se full prtljage na strehi. Te Toyote so resnicno neunicljive. Naslednji je bil sicer malo manj nalozen ampak vseeno sao obcudovanja vredni.
Na letalisce sva tako prispela zelo zgodaj in imela kar nekaj prostega casa, da sva lahko malo  brala knjige, ki jih tovoriva.
Avion je imel malo zamude ampak ne prevec, let je bil pa tudi brez omembe vrednih pripetljajev. So kar prijetni ti propelerci, skoraj kot avtobus, tudi razpored sedezev je kot na avtobusu. Vmes smo se ustavili v Mandalayu in tankali, vse skupaj je trajalo manj kot 2uri. Zanimiv je opazovat njihov preprost nacin tankanja in sploh upravljanja letalskega prometa.
Vecjo dogodivscino sva si zakuhala ko sva prispela v Yangon in se s taksistom iz letalisca zmenila za dostavo v hotel, je bla pa ta smola da je vec hotelov z zelo podobnim imenom. Yangon Yoma hotel, pa Yoma hotel in Yoma 2 hotel v katerega sva hotela, saj nama je ustrezala lokacija in tudi cenovni razred, taksist naju je dostavil pa v drug Yoma, ki je bil prvo drazji in se precej dalec od mesta, kar nama sploh ni ustrezalo. No potem sva jih zacela nekaj prosit za informacije o avtobusnem prevozu do plaze kamor hoceva iti jutri in je vse skupaj zacelo mal smrdet. Cena je bila dokaj visoka, vec kot sva pricakovala in startala naj bi zvecer namesto zjutraj, tak da sva sicer rezervirala a se nic placala, potem sva pa rekla da greva poiskat internet saj sva imela 2 uri casa do predvidenga odhoda. No sla sva do naslednjega hotela ocitno precej visje klase, da vsaj preveriva informacije. Tam se je izkazalo da ne vejo nic o nocnih avtobusih in so naj zalozil z informacijami za jutranji prevoz. Vmes se je se zunaj razdivjala prava tropska nevihta s full mocnim dezjem, tak da sva tam nekje nasla enga taksista in mu razlozila z velikimi mukami da bi rada do tega hotel, kjer sva pustila ruzake in potem do naslednjega, ki sva si ga izbrala po priporocilu Lonely-a. Vse skupaj je zgledalo se kar cudno, ko se v polnem dezju priletel cist moker v recepcijo in pograbil ruzake in stisni pol dolarja unemu receprorju v zep za stroske telefona in nazaj ven v taksi. Taksist se je se nekaj menil z njimi jaz sem samo rekel da preklicujem rezervacijo za avtobus in sel… Mal vecjo adrenalinsko tezo in dramaticnost je se dodal naliv, ki je bil res hud v tistem trenutku.
Zdaj sva v se kar sprejemljivem hotelu in bova vidla kaj naj se caka jutri… Upam da se dezevno obdobje ne bo glih na koncu cit razbesnelo nad nama.