Kot sem že omenil sva se najprej ustavila v Jajcu. Tam se je rodila naša Jugoslavija in hotela sva videti kje se je to dogajalo, sploh ker nama je bilo to mesto itak med potjo. Prvi vtisi so bili malo mešani, saj je vse skupaj zgledalo precej neurejeno in tudi ne preveč lepo, toda to je bil le prvi vtis. Očitno je ,da se ljudje v Jajcu prebujajo v smislu turizma in velik del mesta okrog dvorane Avnoj in tistih znanih slapov se ureja v lep park z barčki ob sprehajalni potki. Že zdaj se vidi, da bo prav luštno, čeprav imajo še veliko v dela. Sicer je ostali del mesta, ki je stisnjen gor v hrib bolj neurejen in nevzdrževan, tako da bo denar od turizma lahko imel precej pozitiven vpliv. V dvorani Avnoj je kao urejen muzej, ampak bi brez lastne domišljije, ko sem si predstavljal dogodke izpred 65 let bil precej razočaran.
Večji biser se skriva v reki Plivi, ki se steka v reko Vrbas iz strani Bihača, tam je namreč hidro-elektrarna in ima okrog akumulacijskega jezera urejen lep park in videti je, da se tam poleti tudi kopajo. Tam je bila namreč postavljena ena skakalnica za skoke v vodo…

Zatem sva se odpravila proti Travniku, ker sva hotela videti rojstni kraj Iva Andriča, najbolj prevajanega jugoslovanskega pisatelja, kot sva kasneje slišala je bil prevajan v 43 jezikov, kar zares ni mala stvar. Našla sva njegovo rojstno hišo in se pustila vodiču da nama je razložil Andričevo zgodovino, ki je hkrati tudi širša zgodovina cele Bosne in Travnika, saj njegova dela v večini zajemajo zgodovinske romane tega področja. Zanimivo popotovanje v zgodovino nečesa, ki je bilo včasih naše skupno. Je pa bil Andrič prijatelj Gavrila Principa, ki je zakuhal 1. svetovno vojno in bil zaradi tega zaprt v Mariboru nekaj časa.
Skupaj z vstopnico (1,5€ za oba) sva dobila še turško kavo v gostilnici spodaj in to postreženo v luštni bakreni posodici, vsak svojo malo đezvico, posodico za cukrčke in šalčko. Prijetno.

Čas je bil da se odpraviva v Sarajevo in po dobri uri sva že bila na robu in v pravi popoldanski gneči. Od roba mesta do hostla sva porabila skoraj eno uro, medtem, ko bi ob kaki drugi uri mogoče rabila 10 minut. Garmin na moji Nokijo naj je pripeljal dokaj natančno, grafično je sicer kazal pravilno, le povedal je malo prehitro, tak da sem zavil eno ulico prehitro. Nič ne de, hostel sem našel takoj in lastnik hostla mi je tudi našel parkplac, čeprav so ga med mojim parkiranjem malo nadirali sosedje dol iz oken, tak da jih je mogu mal nazaj napizdit pa je bilo uredu. Sva namreč čist v središču mesta na samem robu Baščaršije. Hostel je lušten, lepo opremljen in čist, naredila sva pa že tudi prvi obhod okolice in si privoščila odlične čevapčiče. Zdej sn sicer čist uničen, sam se mi zdi da bova šla ven vsaj še na eno pivo.