Jutro pred štartom je bilo sicer polno priprav in hitenja, vendar brez hujših težav. Počutje je bilo uredu in v center mesta sva prispela nekje pol ure pred štartom, tako da sem imel še dovolj časa, da si malo ogrejem mišice. S tem nisem pretiraval, le toliko da nebi prišlo do kakšne poškodbe. Vzdušje po celem centru mesta, že od Tivolija naprej proti parku zvezda je bilo športno tekaško, saj je bilo vsepovsod polno tekačev, ki so se ogrevali tako ali drugače in izvajali zadnje priprave pred tekom, enim to res veliko pomeni in so zelo zagreti, drugim, kot tudi meni predstavlja vse skupaj bolj osebni izziv. Glede na to, da sem se take prireditve udeležil prvič nisem niti točno vedel, kaj je najbolj pametno počet, da ne rataš živčen. Najbolj je pasalo da smo se dobili s sestično Polonco in njeno prijateljico Matejo, prva je delala družbo Mary ob progi, z Matejo sva se pa skupaj odpravila na štart.

Tud tukaj sva bila malo pozna in sva se komaj zrinla nekam v reko ljudi, pa da nisva bila preveč odzad. Gužva in rahel znoj je bila skoraj uničujoča kombinacija in če bi trajalo več kot 5 min. bi mi lahko ratal še slabo, tako pa ni bilo časa za to saj je pištola počila in gremo. Do štartne črte sem porabil 1min 45 sec. ampak to ni vplivalo na končni rezultat, ker so bili nekateri hitrejši še za menoj in sem se v skupnem seštevku uvrstil boljše po bruto času, kot po dejanskem. Razlika sicer ni bilo velika.
Prvi del poti po Slovenski je bil sicer dokaj težak, saj sem neprestano prehiteval tekače, bil sem poln energije in izbral sem taktiko, da grem s polnim tempom dokler bo šlo. Na bavarcu, kjer se začne Dunajska je bilo že malo več prostora tak da je hitrost postajala konstantna ampak še zmerom sem bil bolj v prehitevanju. Občutek je bil neverjetno dober, ob cesti polno ljudi in vsi navijajo zate ne glede na to kdo si. Prvi vmesni čas na 5km sem imel 25 min in še nekaj in čas je bilo za prvo poživilo v obliki tabletke, ki sem jo dobil na štartu od enga sponzorja maratona. Eden od problemov pri teku je vsekakor prehranjevanje in pitje, ker skozi grlo težko vskladiš kdaj bo šel noter zrak, kdaj pa hrana in men se je parkrat naredil, da sem vdihnil košček hrane, kar mi je vzel lep kos energije, da sem ga izkašljal.
Do šiške je šlo brez težav imel sem dober tempo, sape je bilo dovolj, noge so delovale brezhibno in počutje je bilo fino. Vsake toliko časa naletiš na kakno lepo ritko, ki teče pred teboj in takoj je malo lažje. Prvi znaki utrujenosti so se začeli pri dravljah, debela ura teka je že odzad in pogledaš na tablo ob poti, ki pravi da si pretekel že 11km. Kaaaaj!! Pa to pomeni, da jih mam še 10 pred seboj. To so težki trenutki, dokler ne pade razdalja tam na 6km, da vsaj možgani začnejo sprejemat kot možno za pretečt je bolj kriza. Pojedel sem še energijski gel, sam to ni bilo več toliko pomembno, ker je bil problem v nogah, kamor se je počasi začel seliti beton. Očitno je začel tud tempo malo padat, saj so me več prehitevali, kot sem jaz prehiteval druge. V takih trenutkih resnično paše spodbuda ob progi in ko sem bil že precej zdelan tam na Vrhovcih so bili ob poti Tina, Damjan in še nekateri ki so me poznali in žačeli glasno navijat tako da me je kar poneslo naprej proti Večni poti. Tam sem popil še zadnji požirek vode in se rekel da bom pojačal tempo proti cilju, ki se je zdel že čisto blizu ampak nekako ni šlo. Noge so bile že čist trde in težke, da sem jih komaj premikal. Tukaj je bila samo še trma tista, ki mi ni dovolila da bi se ustavil in počival, ali celo odstopil. Še zadnja vzpodbuda, ki sem jo potreboval je prišla v rožni dolini 2 km pred ciljem, ko me je dohitel Örs, ki ga poznam prek Samota in čeprav precej mlad je že star maček na maratonih in je bil tudi tisti, ki mi je dal par uporabnih nasvetov večer pred štartom. Ponudil je da lahko držim njegov tempo da nama bo lažje in res je bilo prav uredu imet nekoga, ki mi je sicer pobegnil par metrov pred ciljem ampak vseeno odločilno prispeval da sem uspel preteči še zadnji kilometer.
Prihod v cilj je nekaj posebnega saj te glasno vzpodbuja velika množica ljudi in na cilju si torej se lahko ustaviš in nehaš z mučenjem lasnega telesa. Tam je bila tud Nadja, učiteljica swing, ki bo sigurn razumela  na naslednjem tečaju zakaj sn tolk trd. Uh…  in šele potem sem opazil, kolk me v resnici bolijo noge. To je res neverjetno, da sem lahko tekel s takimi bilečimi nogami, ampak so bile mišice segrete in polne adrenalina tak da je zdaj napočilo drugo obdobje, ki je še bolj naporno kot sam tek. REGENERACIJA!
To bo trajalo par dni. Danes, da potem sem kot robot in za vsak gib se moram zavestno prepričat. Šefa sem pregovoril, da bom delal kar od doma, ker ne morem nikamor. Zdej sem ravno v dilemi, al se bolj splača bit lačen al se premakniti do trgovine 100m tja in 100 nazaj? Močno upam da bo jutri že kaj bolje, čeprav nima kakšne močne osnove za tako pričakovanje sem optimist.
Vse doživetje tega dogodka je fantastično in čas 1:44:00 bom v prihodnje težko popravil, če se ne bom bolje pripravil, sem pa postavil zelo dober osebni rekord in presegel svoja pričakovanja. Vsekakor sem si zaslužil pošteno porcijo piva. Uh, av, av… vse me boli!!