Moram priznati da me že dolgo mika, da bi se udeležil enga maratona. No, da sem čist pošten, polovička bo več kot dovolj. Že v osnovni šoli je bila moja dosciplina tek na 600m, kar je bila najdaljša razdalja pri ocenjevanju, kasneje v srednji sem bil najboljši pri Cooperjevem testu, kjer bi se po tabeli vedno uvrstil v Very good, saj sem z lahkoto presegel 3000m v 12min.
Kasneje je tek malo zamrl, saj študentska leta poberejo vso energijo za druge neumnosti, v zadnjih letih sem pa spet našel v sebi užitek v joggingu in to je tudi napeljalo na prijavo na ljubljanski maraton.  Moram priznati, da razdalje 21km v življenju nisem pretekel zato me tudi malo skrbi, kako se bodo obnašale moje mišice in kje vse me bo ožulilo. Na “treningih” v zadnjih tednih sem pretekel največjo razdaljo dobrih 9km in v zadnjem poskusu mi je šlo že prav dobro, s tem da nisem uporabljal nobenih energijskih dodatkov. Po nasvetih, ki sem jih prebiral v zadnjih dneh sem videl da vsi priporočajo uporabo teh dodatkov k hrani že med treningom, da se jih telo prvadi zato sem izkoristil zadnjo možnost rekreacije, sicer ne toliko vzdržljivostni badminton, ampak vseeno dober pokazatelj kaj tak dodatek naredi v telesu. Vlilo mi je kar nekaj poguma, saj sem bil vsaj eno uro totalno naspideran z enim odmerkom gela. Za na maraton sem si nabavil tri, tako da sem dobro oborožen.
O rezultatih pa po tekmi!