Dolgo pričakovani koncert Jean Michel Jarre, ki sem se ga nestrpno veselil od trenutka, ko sem izvedel da bo v Ljubljani in še bolj, ko smo se z Mirkotom in Martnom zmenil, da gremo skupaj. Je vseen boljš če maš koga da lahk mal pokomentiraš občutke takoj po koncertu in seveda tud kasnej.
Priprave na koncert so ble sicer kratke ampak dovolj kvalitetne. Mirko je poskrbu, da smo imel že prej vsi tazadni album Oxygene 2007, ki naj bi bil predstavljen na koncertu. Pred koncertom smo imel sicer samo čas za par piv ampak je bl čist dovolj, le da smo bili mogoč mal pozni, ker je bla dvorana že kar polna ko smo prišli tja. Koncert naj bi bil ob osmih ampak si je vzel svojih akademskih četrt, potem se kot pravi rock zvezdnik sprehodil čez dvorano na oder v spremstvu žarometa in bučnega aplavza. Potem si je vzel še kakih 15 min da je vse pozdravil in razložil kakšne hude naprave uporablja za svoj performans, razlage je skušal prevajat Andrej Karoli, ki si zasluži negativno oceno za svojo angleščino in bi se lahko mal bolj pripravil na to, prevdsem glede na dejstvo da ima Jean Michel že vse naprej pripravljen. Vsaj jaz nisem začutil neke sproščene klepetavosti v njegovem govoru, bolj stvari ki so naštudirane. Niti ne toliko moteče.

Potem so počas začel ugrevat svoje mašine, saj se morajo očitno ogret na delavno temperaturo da pravilno funkcionirajo in nato se je počas začel… fascinantno je predvsem to, da komadi, ki zvenijo elektronsko in so v domišljiji rezultat nekih računalniških programiranih zvokov, to dejansko niso! So v živo odšpilani in ročno koordinirani zvoki, ki jih on in njegovi pomagači sproti spreminjajo in nategujejo kolikor hočejo. Zvok je fantastičen in škoda je edino, da dvorana ni malo bolj akustična da bi prišla še bolj do izraza njegova vrhunskost. Za vsak komad uporabi drug inštrument na katerega odsolira svoj del in pri tem mu dejansko ni para. Zna spustiti mravljince po telesu in ustvarit tisto prijetno ugodje, ko si rečeš, tole bi pa lahko trajalo kar nekaj časa… Pa ne traja!

Še tako velik mojster in genialni glasbenik te lahko čist enostavn razočara. Za kaj? Kdo mi daje pravico da me razočara? Če enostavno veš da zmore in lahko pokaže več, zakaj potem samo ena ura. To je bila moja največja zamera, saj ena ura resnično ni dovolj da se naužiješ glasbe za nekaj časa. Drugi dan dopoldne sem se moral še malo naposlušat njegovih najboljših komadov, da sem ga imel vsaj približno dovolj. Nikakor mi ni žal prijetnega večera, ampak je ostal malce čuden občutek, da nas je samo bolj zastrupil in ne zadovoljil do konca, nekaj takega kot sex z žensko svojih sanj, ki se ne konča z orgazmom.